BOG
JE TAM, KJER JE ČLOVEK
Spoštovani,
živimo
v času znanstvenega in tehničnega
napredka, v času eksperimenta in prognoz, a še vedno nimamo popolnega
odgovora
na vprašanje, kdo pravzaprav človek je in zakaj živi?
Da
bi razčlovečeni in apatični človek
postmoderne in sekularizirane družbe zvedel odgovor, mora za to
vprašati
pravega človeka – Jezusa. Bog, ki se je v Jezusu učlovečil, ni postal
sistem,
ideologija, ideja, program, niti religija, ampak je postal človek s
srcem. Zato
moramo tudi mi delovati kot je deloval Bog: najprej postati človek in
šele nato
kristjan. Ker ni večjega zločina kot je zločin zoper človeka.
Bog
je povsod, kjer je človek. Ker pa smo
Boga izgnali z naših ulic, iz domov, parlamentov, ustanov in družbe,
smo
izgubili tudi človeka. Zato bolj ko govorimo o miru, manj ga je. Bolj
ko
govorimo o svobodi in demokraciji, več je anarhije in terorizma. Bolj
ko
govorimo o ekološki kulturi, bolj radioaktivni smo.
Od
kar se je zgodil Betlehem, ne pa
Auschwitz, sibirska taborišča in Hirošima, bi morali vedeti, da je Bog
postal
človek zato, da bi mi vedeli, kakšen je pravi človek. Kajti Jezus je
ljudski
original, naš izvorni lik, ki nas poziva na obnovo Božje podobe v nas.
Kajti
kdor se pregreši zoper človeka, se pregreši zoper samega Boga. Zato
obrnimo
drug k drugemu obraz, ne pa hrbta. Kajti Bog se je spustil na našo
višino, da
bi nam lahko vsem pogledal v oči in nam rekel, da nas ima rad. Obdaril
nas je s
samim sabo. Tudi mi obdarimo človeka s človekom, kajti kdor sreča
človeka,
vedno sreča Boga. Bližnji je tako najkrajša pot do Boga. Moralka
krščanstva je
torej – biti človek.
Kristus
je tako teologijo postavil z neba
na zemljo, med ljudi in za ljudi. Od takrat najdemo Boga na smetiščih
velemest,
kjer brezdomci iščejo hrano. Najdemo ga v koncentracijskih taboriščih,
pa na
vislicah in v plinskih celicah. Najdemo ga na posteljah umirajočih,
sredi
trpečih, osamljenih in obupanih ... Bog je med ljudmi, ker ima človeško
srce.
Vsakogar objame, vsakogar sprejme, kajti Kristus je prvi in pravi
človek. Je
najboljši tolmač Boga. Je vidna slika nevidnega Boga. Učlovečeni Bog je
trpeči
Bog, kajti ne obstaja nič bolj človeškega kot je ravno trpljenje. Ljudi
nič
tako ne povezuje, ne zbližuje in ne združuje kot ravno trpljenje.
Trpljenje res
nima razumske razlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami predvsem v
trpljenju in
celo v smrti, kajti pravi ljubezni pristája trpljenje. Samo tak Bog je
lahko
verodostojen. Zato Boga ne smemo iskati v oblakih, iznad sveta, ampak
tu, v
stiskah konkretnega življenja. Nekdo se je dobro izrazil, ko je rekel:
»Pazi se
človeka, čigar Bog je v nebesih!«
Bog
je tam, kjer je človek. Greh je vse,
kar je proti človeku. Ne smemo trditi, da ljubimo Boga, če ne ljubimo
sočloveka. Zato naj se obrne sever k jugu in vzhod k zahodu, ne v
konkurenci,
ampak v solidarnosti. Zato naj se obrne religija k religiji, ne v
prekrščevanju
in terorizmu, ampak v spoštovanju in spravi. Bog je že storil tisto,
kar si
človek ne bi upal niti pomisliti. Vstopil je v našo človeško družino,
da bi nas
opogumil za ljubezen in mir. Kdaj pa bo vsaj malo več miru v svetu?
Nekdo je
rekel: »Začni pri sebi. Začni s tem, da ne loputaš več tako glasno z
vrati!«
Če
bi mi načrtovali Božji prihod med nas,
bi bil povsem drugačen. Sprašujem se, zakaj ni prišel med nas kot
osvajalec,
politik, diplomat, umetnik, filozof, učenjak, znanstvenik, ekonomist,
revolucionar …? Zakaj je prišel kot običajen človek? Očitno ni hotel
planeta
Zemlja spremeniti v kasarno, taborišče, režim, parlament, ambasado,
teater,
cerkveno institucijo, laboratorij, tvrdko, banko… Kajti pred vsem tem
mora biti
vsakdo najprej človek. Pa ne človek, ki je predmet statistike,
manipulacije,
eksploatacije, ekonomije, politične demagogije, verske ideologije …,
ampak
človek, ki je edinstven in neponovljiv, sprejet in ljubljen. Kajti
prava Božja
slika je moj bližnji. Vsak sistem brez človeka postane posel, zaslužek,
struktura, ideologija, sistem, manipulacija, demagogija, religija …
Bog
sam je mera človeka, zato je vsak
človek vreden spoštovanja in dostojanstva, ne glede na spol, narodnost,
veroizpoved, socialni status, izobrazbo, grešnost, kajti največji
grešnik je
tisti, ki ne prizna, da je grešnik. Prva Cerkev pa je prepevala: »O,
srečen
greh, kako velikega Odrešenika si nam dal!«
Jezus
je slika presežnega Boga. Gre za
božansko revolucijo, da za vedno umrejo vse fantazije in zamisli o
božanstvih,
ki se dvigujejo nad človeka. Da umrejo vsi strahovi pred bogovi. Da
umrejo vsi
človeški ponaredki bogov. Kajti če v srcu ni Boga, je srce največja
tovarna
idolov.
Zakaj
se je Bog odločil za tak prihod med
nas? Samo en odgovor je: Ljubezen počne takšne stvari! Kajti nismo
ustvarjeni
predvsem zato, da bi mi ljubili Boga, ampak da on ljubi nas. Najtežje
pa je
verovati v Božjo ljubezen.
Človek
mora biti res nekaj velikega, če se
je ravno zaradi človeka Bog spustil na zemljo, da postane naš brat, da
nam
pokaže Božjo sliko v nas. Kaj pa mi, ali nismo v nevarnosti, ko Božjo
sliko
vračamo Bogu nazaj?
Kdor
se ne sreča s sočlovekom, se ne more
srečati niti z Bogom. Zato podajmo drug drugemu roko in Bog bo spet med
nami.
Dr.
Daniel Brkič
Če ljubim, sem v Bogu, kjer pa je Bog, tam so tudi nebesa.«