V Tennesseeju v ZDA je ena največjih in najlepših podzemnih jam na svetu. Ima več ogromnih dvoran in hodnikov, ki so prepleteni v labirint, v katerem so enkratni kapniki, stalagmiti in stalaktiti.

Ko se turisti zberejo, jih vodič odpelje do vhodne jame, nakar jim reče: »Gospe in gospodje, preden bomo nadaljevali pot, pristopite k temu velikemu kamnu, da bi lahko slišali zelo pomembno pridigo. Presenečeni turisti, začudeni nad izjavo, ker niso prišli v cerkev, čakajo, kaj se bo zgodilo. Nato vodič spet reče: »No, zdaj pa se umirite, ker sledi pridiga.« Nakar vodič skloni svojo glavo in ostane tiho. Čas mineva, ljudje pa nestrpno čakajo, kdaj bodo slišali pridigo. Gledajo v velik kamen in gledajo v vodiča. Toda vse naokoli je le tišina. Končno se turisti umirijo in mirno čakajo, da bodo slišali pridigo. Ko pa začnejo zgubljati potrpežljivost, vodič spregovori: »Gospe in gospodje, vi čakate pridigo. Poglejte, pred vami je. Napisana je na tem velikem kamnu, okoli katerega smo zbrani. Preberite, kaj piše na njem.« Šele potem vsi uprejo svoj pogled na ogromen kamen in postanejo pozorni na to, česar prej niso opazili. Na kamnu so vklesane besede - Sledite samo vodiču! Končno jim vodič reče: »Da, dame in gospodje, kdor se ne bo držal te pridige, je v nevarnosti, da zablodi in se v tem labirintu izgubi za vedno. Torej: Sledite samo vodiču! Imejte uprte oči samo na vodiča! Nobena druga stvar v teh prečudovitih dvoranah, čeprav še tako lepa, naj vas ne premoti. Sledite samo vodiču!«

 

Protestanti radi očitamo rimokatolikom, da imajo poleg Svete Trojice še četrto osebo Trojstva, Marijo, mi pa smo enako naredili s Pismom. Za marsikoga je Sveto Pismo četrta oseba Svete Trojice, iz katerega smo naredili kult in idol, in smo vedno v skušnjavi, da ga postavimo nad samega Boga. In ko takšni Sveto pismo odprejo, vidijo v njem tisto, česar v njem sploh ni. Vsekakor moramo slediti »vodiču«, vendar vsak vodič ima tudi pravila in zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati.  

 

Odprimo torej Sveto pismo v Evangeliju po Luku, 24. poglavje, in zasledili bomo, da govori pisec o sedmih odprtih stvareh. Stvari, ki so odprte, so zelo privlačne. Dosti bolj kot zaprte. Odprta vrata nas vabijo, naj vstopimo. Odprta skrinja nam dovoljuje, da z radovednostjo pogledamo vanjo. Odprto srce izžareva toplino in ljubezen. Težava je v tem, da živimo zaprto življenje in redko kdaj vidimo bruno v svojem očesu, medtem ko nas moti iver v očesu drugih. V resnici pa je človek, ki je odprt pred Bogom, večji kakor tisti, ki obudi mrtvega, ker spoznava svoje grehe. In kdor vidi svoje slabosti, je večji kakor tisti, ki vidi odprto nebo in svete angele.

Pisatelj Antoine de Saint- Exupery pravi v Malem princu: »Ljudje gojijo pet tisoč vrtnic v vrtu in ne najdejo tistega, kar iščejo. In vendar bi lahko tisto, kar iščejo, našli v eni sami vrtnici. Toda njihove oči so slepe. Iskati bi morali s srcem.« Zato naj bodo naše duhovne oči odprte, da bomo lahko v Lukovem velikonočnem oznanilu našli dragocene bisere, kajti »čistim v srcu so vse stvari čiste« in odprte.   

 

 Prvič: Odprti grob

»Kamen so našle odvaljen od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle.« (Lk 24,2-3) Kamen ni bil odvaljen zato, da bi lahko Kristus prišel iz groba, ampak zato, da bi lahko mi vstopili v grob in se prepričali, da je grob prazen. Grob je torej odprt, ker ima Jezus kot Zmagovalec ključe. »Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja.« (Raz 1,17)

Jezus je opravil svoje poslanstvo poslušnosti Očetovi volji in spravil človeka z Bogom. Zadostil je zahtevam Božje svetosti in za vedno utišal hudičevo obtoževanje. Odprl je vrata milosti, da lahko vsak, ki veruje, vstopi skoznje. Zakaj? Ker je Kristusov grob odprt.

 

Ko so se pri Newtonu zbrali učenjaki, so razpravljali tudi o vstajenju od mrtvih. Nekateri so trdili, da je kaj takšnega nemogoče. Newton pa je iz laboratorija prinesel vrečico peska in vanjo vmešal železne opilke ter rekel, naj opilke ločijo iz peska. Izjavili so, da je to nemogoče. Newton je šel po magnet, ga vtaknil v pesek in ga zavrtel in vsi opilki so bili na magnetu. Potem je rekel: »Če je lahko ta kos železa privlekel k sebi delčke, ki mu pripadajo, ali ne bi mogla Božja vsemogočnost obuditi življenja umrlih in jih privleči k sebi?«

Ker je Jezusov grob odprt, so s tem odprti tudi naši grobovi.

 

Drugič: Odprta Beseda

Luka v istem poglavju v nadaljevanju opisuje dva zmedena, prepadena in prestrašena, vsa iz sebe obupana učenca, ki sta iz Jeruzalema krenila v Emavs. Tujec jima pristopi in začne poizvedovati o razlogih njune žalosti. Onadva pa mu povesta o strašnih in tragičnih dogodkih, ki so se zgodili na Kalvariji. Tujec pa jima pove: »Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo? Potem pa: Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.« (Lk 24,26-27)

In ko sta popotnika tako slišala Božjo Besedo, sta rekla drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma«? (v. 32)

Poslušanje Božje Besede odpira Sveto pismo, ki spreminja človeka. S poslušanjem Besede postane odprto tudi človekovo srce. Odprto srce pa je pripravljeno na spremembe, na spreobrnjenje v duhu.

 

Preprost primer nam lahko pove, kaj spreobrnjenje je. Mlada služkinja je prišla do Svetega pisma in ga začela brati. Pred njo se je odprla Beseda. In tudi njeno srce je postajalo bolj in bolj odprto. Nekega dne je mlado služkinjo njena gospodarica vprašala, kaj ima zdaj od tega, da se je spreobrnila in začela verovati v Gospoda? Služkinja ji je odgovorila: »Meni to pomeni več kot vse na tem svetu … Našla sem smisel življenja. Do zdaj sem imela le nekaj od tega življenja, zdaj pa imam življenje.« Gospodarica pa jo je zbadljivo in posmehljivo vprašala: »In kakšno korist imam od tvojega spreobrnjena jaz?« Služkinja pa ji je rekla: »Gospa, odkrito vam povem: ko sem prej pometala hodnik, nisem nikoli počistila tudi pod predpražnikom, zdaj, ko sem se spreobrnila, pa počistim tudi pod njim.«

 

Tretjič: Odprti dom

Ko sta skupaj s sopotnikom prispela na cilj njunega potovanja, sta tujca Jezusa povabila v njun dom. Odprla sta torej dom in podelila večerjo z njim. Izkazala sta mu gostoljubnost. Kristjani, postanimo še bolj gostoljubni. Ljudje potrebujejo odprte domove. Zakonci jih potrebujejo. Otroci jih potrebujejo. Mladi jih potrebujejo. Družine jih potrebujejo. Starejši jih potrebujejo. Družba jih potrebuje. Vsi ljudje in narodi potrebujejo odprte domove, kajti satan s svojim demonskim vplivom stiska in zapira domove in srca ter v njih kopiči arzenal svojega uničevalnega orožja. Iz naših domov hoče narediti svojo orožarno. Ko pa v odprte domove vstopi Kristus Gospod, zruši vso njegovo oblast in moč. Odprimo svoj dom Jezusu. Odprimo Cerkev Jezusu. »In vstopil je, da bi ostal pri njiju.« (Lk 24, 29b)

 

Četrtič: Odprte oči

Še vedno smo v istem, 24. poglavju po Luku. V njem zasledimo že četrto odprto stvar - odprte oči. Ko so tako sedeli za mizo, pri večerji, je tujec vzel v svoje roke kruh in ga razlomil. Takrat pa sta se jima nenadoma odprle njune oči. Prepoznala sta ga. Rekla sta: »To je vendar Jezus! Vstal je in živi!« »Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala ...« (Lk 24,31) Kdor Jezusa zares pozna, se to vidi v njegovem življenju, ker se vedno preobraža v Kristusov lik.

 

Ko je Gustave Doré (francoski risar, ki je ilustriral tudi znano Biblijo) potoval v drugo deželo, je moral pokazati potni list, a je le tega pozabil. Ljudje, ki so bili z njim, so zagotavljali, da je to res on, vendar so se hoteli cariniki prepričati o njegovi identiteti. Rekli so, da so se že mnogi izdajali za nekoga, kar v resnici niso bili. Uradniki so vedeli za Gustava Doréja, saj je bil takrat ena bolj znanih in imenitnih oseb, toda niso odnehali. Dali so mu svinčnik in papir, rekoč: »Če ste zares Gustave Doré, bomo kmalu videli…« In risar je narisal svojo znano risbo. Carinik ga je pustil čez mejo.

Resnični kristjan lahko svojo identiteto potrdi. Če smo zares kristjani, bo to svet prepoznal v nas Jezusa. Zakaj? Zato, ker so se nam odprle oči in smo prepoznali Vstalega Gospoda.  

 

Petič: Odprti um (razum)

Od vsega, kar je Jezus učil učence, jim je bilo najtežje razumeti in dojeti, da mora biti Sin človekov povzdignjen na križ in umreti. Oni so razumeli, da govori o sedenju na prestolu, da govori o kraljevanju, ne pa o tragični smrti.

Pogosto so ga spraševali o tem in pogosto jih je Jezus vprašal: »Ali še vedno ne razumete?«

Razumevanje, dojemanje Božje Besede mora biti cilj vsakega kristjana. Sveti Duh nas želi s svojo prisotnostjo voditi k temu umevanju.

Dva emavška učenca sta se vrnila v Jeruzalem, ostali učenci pa so bili za zapahi in bilo jih je strah. Toda Jezus je šel tudi k njim in vstopil mednje. Pokazal jim je prebodene roke in noge, nato pa jih je spolnil na vse besede, ki jim jih je rekel. In takrat se jim je odprl um, da so doumeli Pisma. To je zapisal evangelist Luka v istem poglavju: »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma ...« (Lk 24,45)

 

Šestič: Odprta obljuba

Jezus je bil z učenci tri leta. Ko je delo opravil, se je vrnil v nebesa. Preden bi odšel, jih ni hotel zapustiti brez moči Svetega Duha, ki je bila davna obljuba.

Evangelist Luka v istem poglavju navede tudi šesto odprto stvar, ko zapiše Jezusove besede: »In glejte, jaz pošljem na vas obljubo svojega Očeta, vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.« (Lk 24,49) To se je tudi zgodilo na binkošti, ko je bila odprta Očetova obljuba. Bog Sveti Duh nas oblikuje v Kristusovo podobo, zato razmislimo, kakšen je naš odnos do njega.

Skladatelj in slavni glasbenik Rubinstein je rekel: »Če en dan ne vadim, to občutim jaz. Če dva dni ne vadim, to prepoznajo moji prijatelji. Če tri dni ne vadim, se tega zaveda moja publika.« Kakšne Jezusove priče smo?

Na neki afriški misijonski postaji so se črnci navadili iti molit v gozd, tako da je bilo videti od vsake kolibe v vasi po eno stezico, ki je vodila v gozd. Ko se je eden izmed njih duhovno ohladil v odnosu do Gospoda, so mu drugi rekli: »Brat, trava raste na tvoji stezi…«

Kakšna je naša stezica v odnosu do Boga? Je že preraščena s travo?

 

Sedmič: Odprto nebo

Še vedno smo v 24. poglavju po Luku. »Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.« (Lk 24,51) »In dva angela sta rekla: Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v (odprto) nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.« (Apd 1,11)

 

Gospod prihaja. Maran atha! Nebo je odprto. Cerkveni mislec Bernard pravi: »Priti v nebesa, ali pa ne, to zame ni več pomembno. Pomembno je le eno, da zdaj vadim in se urim samo v enem – ljubiti. Če ljubim, sem v Bogu, kjer pa je Bog, tam so tudi nebesa.«

  

 

Dr. Daniel Brkič

Če ljubim, sem v Bogu, kjer pa je Bog, tam so tudi nebesa.«