Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli 23 in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka … Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. (Rim 1,19-25)

Znani ameriški pisateljici Janet Taylor Caldwell je dal povod za pisanje njenih knjig članek mlade Moskovčanke Svjetlane, ki je v časopisu Pravda napisala: »Mislim, da je svet s strani Boga noro zamišljen, ker moramo na koncu itak vsi umreti. Znanstveniki bi morali Boga prekašati in izumiti tableto nesmrtnosti, da ne bi živeli v prazno.« Te besede so izpoved popolnega brezupa sodobnega apatičnega človeka. Kdor nima vere v Boga, doživlja svet kot največji obup. Naši kriki, ki trdijo, da je Bog mrtev, pa so kot kvakanje lačnih krokarjev na golih zimskih vejah.

Kristjani smo globoko v sebi prepričani, da je takšna tableta nesmrtnosti že izumljena in da nam je podarjena po Božji milosti. Kdor koli iztegne svojo roko v veri v Boga, jo lahko brezplačno sprejme. Božje zdravilo zoper smrt in obup je Jezus Kristus.

 

Prepričani smo, da smo v svoji bistri norosti naredili najsrečnejši svet vseh svetov, a kaj, ko pa smo sami ostali pri tem nesrečni, nepotešeni in polni strahov. Navkljub naši inteligenci čutimo težko breme pomanjkljivosti, polno protislovij. Z ničimer nismo kot civilizirani dvonožci dokazali svoje »božanstvenosti«, čeprav smo v ta izum verjeli kot junaki vesolja. S tehnologijo genetike in robotike smo vnesli v vesolje nevarnosti, ki so bolj strahovite kot jedrsko, kemično in biološko orožje. Človek je sposoben Zemljo toliko ogroziti, kot bi jo premaknil z Zemljinega magnetnega polja.

 

Nič ni narobe, če v laboratorijih razvijamo in ustvarjamo nove dosežke, saj znanost veri ne nasprotuje, ampak jo dokazuje. Tomaž Akvinski je zapisal, da sta vera in razum (fides et ratio) v skladju, kajti oba prihajata od Boga, zato ne moreta biti v nasprotju, le da se filozofija in znanost naslanjata na moč razuma, vera in teologija pa se naslanjata na Božje razodetje. Odgovor je preprost: Vsi bi radi z razumom dojeli tisto, kar je nedojemljivo (ni pa nerazumljivo!) – Rationabiliter comprehendit incomprehensibile esse. Sveto pismo v prvi vrsti ni znanstvena knjiga, ampak je knjiga Božjega razodetja, zato nam razkriva pot za odrešenje človeka.

 

Narobe je, da se gremo prokreacijo stvarstva in s tem stopamo na prepovedano mesto, ki pripada Bogu. Vse raziskave, od vesoljskih, pa do vrtanja v globino zemlje, kažejo na človekovo iskanje smisla. Nedolgo so znanstveniki münchenske univerze iz kosti neandertalca ekstrahirali dedno zasnovo in podrli znanstvene rekorde o nastanku življenja. Möbiusov trak, ki je zgled neorientabilne ploskve, nanotehnologija in teorija superstrun (strings) dokazujejo, da se sodobna znanost skorajda vsak dan sooči z novimi skrivnostnimi odkritji. Z vsemi temi odkritji ni nič narobe in niso grešna, zelo narobe pa je, da človek ob vsem tem pozablja na Boga. Na koncu koncev človek lahko uredi svet tudi brez Boga, toda tak svet je vedno tudi proti človeku! Čas je, da mislimo na Boga. Dovolj časa smo se ukvarjali samo s človekom. Kajti kjer ni Boga, tam ni niti človeka.

 

Človek je radovedno bitje. Zanima ga preteklost in prihodnost. Zato so septembra, leta 2008, v centru za jedrske raziskave v Švici izvedli eden večjih znanstvenih dosežkov v zgodovini človeštva s pomočjo pospeševalnika delcev v hadronskem trkalniku, da bi ugotovili nastanek (anti)materije, s tem pa tudi vesolja. Z vsem tem pa se človeštvo, ki bo v znanju vedno omejeno, le približno približuje reševanju neskončnih zagonetk. In znova smo na začetku, ki pravi: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo …« (1 Mz 1,1) Človeštvo se toliko trudi, da bi prišlo vsaj do delnih odgovorov, Stvarnik pa je samo izgovoril besedo: »Bodi!« In zgodilo se je.

 

Johannesa Keplerja so pred štirimi stoletji mučila ista vprašanja. Kepler si je belil glavo le z našim osončjem, današnji fiziki pa si jo belijo z zgradbo celotnega dojemljivega vesolja, a tu matematika odpove. Niti gromozanska številka »googol« (10 na stoto potenco ali enojka, ki ji sledi 100 ničel), po kateri je dobil ime tudi spletni iskalnik Google, nima odgovora na vprašanja: Kaj je smisel življenja in kje v vesolju najti polnost življenja?

 

Nedolgo sem prebral izjavo vrhunskega znanstvenika Martina Reeseja, ki je na znanstveni konferenci v Stanfordu izjavil, da je za svojo teorijo pripravljen staviti življenje svojega psa. Nasprotno temu, pa so prepričani kristjani pripravljeni za svojo vero v živega Boga dati svoje življenje, četudi z mučeniško smrtjo.

 

Najbolj osupljiva novica pa je, da je za odrešenje neznatnega človečka sam Bog pripravljen na lastno darovanje. Dokončno je s svojim križem spregovoril celotnemu multiverzumu vesoljstva, da tako ljubi ta svet, človekov svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se nihče ne pogubi, ampak da ima vsak, ki veruje vanj, večno življenje. Kakšen evangelij! Kako prijetna novica je to. Kako čudovita drama odrešenja v vesolju.

 

Hitre sonde, ki letijo z ionskim pogonom, že burijo domišljijo in v vesolju na vso moč iščejo življenje. Iščemo življenje, a življenje je prišlo med nas. K nam je sestopilo večno življenje, kajti kdor ima Sina Jezusa, ima tudi večno življenje. Kaj pa smo naredili z visoko biotehnologijo mi, ljudje? Tuzemskemu človeku smo iztrgali srce in uničili njegovo dostojanstvo.

Ali smo kristjani v času razvrednotenja vrednot samo še naivni tepčki? Sodobna družbena praksa ima namreč skupni imenovalec - materializem in hedonizem, sebično grabežljivost in uživaštvo. Ali se ne bi raje odgovorno in z vso resnostjo vprašali: »Kaj pa če se bomo namesto v črni luknji vesolja morda že prej izgubili v luknji lastnega samouničenja in cinizma?« Kajti civilizacija, ki gradi napredek brez vere v Boga, je obsojena na propad.  Albert Einstein je zapisal, da bo civilizacija, ki ne računa na Boga, končala na stopnji barbarstva. Zato sprašujem: »Kain, kje je tvoj brat Abel?« 

 

Človekov egoistični svet brez Boga rojeva zavist, krivice, prepire, vojne in umore. Ustvarja nasprotnike, ne pa bratov. Ustvarja tekmovalnost, ne pa vzajemnosti. Astronom Flammarion je zato zapisal: »Hej, vi, bučni slavoljubniki, ki ste po nekem slučaju kot prazne buče izplavali na površino in se danes šopirite, jutri pa boste že pozabljeni, medtem pa se še prepirate, kdo izmed vas bo obesil nase več pisanih odlikovanj in titul in se nališpani razkazujete kot klovni na paradi, povejte nam rešitev, če jo znate …«

 

Danes je v Evropi težko biti resnični kristjan, čeprav se večina Evropejcev deklarira za kristjane. V resni nevarnosti je človekova duhovna eksistenca, kajti tam, kjer Bog ni na pravem mestu, so vse stvari na napačnem mestu. Problem sploh ni v iznajdi atoma, ampak problem tiči v človekovem srcu. Tudi če človek živi, je tragedija v tem, da ne ve, zakaj živi in kako naj živi. Sprašujem pa: Zakaj bi bili »nekaj«, ko pa smo lahko »nekdo«? Zakaj bi bili degradirani na instinktivni »jaz«, ko pa smo ustvarjeni za več? Da pa postanemo »nekdo«, pa je potrebno rojstvo iz Boga, kot je Jezus poučil Nikodema. (Jn 3,3)

 

Naš apetit po veličini in nesmrtnosti dokazuje, da smo bili ustvarjeni za več kot si mislimo. Avguštin je po dolgem blodenju in iskanju smisla v Izpovedih zapisal: »V čem je prava sreča? Veseliti se v tebi, Gospod, za te in zaradi tebe!« In še: »Naše srce je nemirno, dokler se ne spočije v tebi, Gospod!«

 

Človek, ki je amputiran od Boga, le še životari. Danes žanjemo praktične posledice mnogih ideologij, ki so človeka dehumanizirale, ker niso upoštevale Božjega načela – Homo mensura – človek je edino merilo.

Če izpustim dolgo zgodovino filozofije življenja brez Boga, naj omenim vsaj Fridericha Nietzscheja, ki je umrl na pragu prejšnjega stoletja, z znano parolo: »Človeštvo, moji bratje, oznanjam vam veselo novico, Bog je umrl!« Zato Erich Fromm, psihoanalitik, parafrazira Nietzscheja, ko pravi: »Ni umrl Bog, ampak umrl je človek!« Nekje sem prebral, da je nek grafit sporočal še zanimivejše sporočilo. Pisalo je: »Bog je mrtev!« (podpisani Nietzsche) In: »Nietzsche je mrtev!« (podpisani Bog)

 

Ideje Ludwiga Feuerbacha, Sigmunda Freuda, Karla Marxa … so se izkazale za zgrešene, saj vera v Boga ni človekova projekcija po zunajzemeljski sreči, ni opij kot pomirjevalo za uspavanje, ni iluzija, ni splet nekih sociološko-psiholoških vzrokov, kajti Bog je večji od vsega tega. (Deus semper maior) Nikolaj Kuzanski pravi, da lahko o Bogu govorimo le z »učeno nevednostjo«. Glede na to je imel še kako prav Tertulijan, ko je zapisal: »Preprosto Božje razodetje iz Jeruzalema je nad človeško filozofijo Aten, Cerkev pa je nad akademijo«.

 

Kdo je torej koga zapustil: Bog človeka ali človek Boga?

 

Dr. Daniel Brkič

V resni nevarnosti je človekova duhovna eksistenca, kajti tam, kjer Bog ni na pravem mestu, so vse stvari na napačnem mestu."