Vsaka prižnica je velika budilka. Če nisi ob njej, si v nevarnosti, da duhovno zaspiš. Zato pravi apostol Janez: »Oznanjamo vam Besedo življenja …« (1 Jn 1,1)

V Janezovem evangeliju beremo, kako je Gospod Jezus v galilejski Kani spremenil vodo v vino. (Jn 2,1-11)

 

Pri Judih so veljali posebni poročni običaji. Pred poroko je bila obvezna zaroka, ki je bila tako obvezujoča obljuba, da se je lahko razveljavila s takšnim postopkom kot zakonska zveza. Po Mišni je bila poroka v sredo (če je šlo za devico), v četrtek pa so se lahko poročile vdove. Ženin je prišel po zaročenko s svojimi prijatelji običajno ponoči, z baklami. Potem so šli do ženinovega doma, kjer se je ves teden nadaljevala poročna gostija. Na svatbenih gostijah so bili zelo veseli. Tudi Jezus je v svojih govorih velikokrat uporabil izraz »gostija«. Tudi ko gre za izgubljenega sina, ki se vrne domov. Luther je zato rekel: »Če se je v nebesih prepovedano smejati, potem jaz ne želim iti v nebesa!«

 

Toda v Kani je vina zmanjkalo, še preden je bil konec svatbe, kar je v tistem času vrglo slabo luč na domačine. Vladala je torej velika napetost, posebno stanje. Najverjetneje je bila Marija v sorodu z njimi, zato je zvedela za njihovo stisko in je sodelovala tudi pri njeni razrešitvi. Kjer koli je Jezus, tam se napetosti pomirijo, posebna, neugodna stanja pa poležejo. Tam ni bojazni in strahov. Ni nerazrešenih situacij.

Marija stopi v akcijo, Jezus pa ji reče: »Žena!« Ta izraz v grškem izvirniku ne zveni tako hladno kot v našem jeziku. Isto besedo uporabi Jezus tudi takrat, ko visi na križu in svojo mater priporoči ljubljenemu učencu.

Ta zvalnik (vokativ) sicer izraža spoštovanje in ljubeznivost, ampak ni znan ne Judom ne Grkom. To, da Jezus svojo mater Marijo imenuje »žena«, ne pa »mati«, verjetno pomeni, da zdaj med njima nastopa nov odnos, drugačen odnos, kajti Jezus bo začel javno delovati in med njima ne bo več tako, kot je bilo v nazareškem domu – zaupno, domače in osebno. Zdaj je nastopil njegov čas, kajti velikokrat je rekel, da njegov čas še ni prišel.

Dogodek v galilejski Kani je namreč prvo Jezusovo znamenje (gr. semeion), s katerim je stopil v javnost kot Božji Sin.

 

Tam je bilo šest kamnitih vrčev za umivanje rok. Iz njih so strežniki jemali vodo in jo zlivali povabljenim v roke. Povabljenih jih je bilo veliko, ker gre tudi za veliko količino vode. Število »šest« (vrčev) ima teološko simboliko. Judom pomeni nepopolnost. Evangelist označi nepopolnost judaizma kot religije, ki jo Jezus spreminja v novo zavezo krščanstva, v najboljšo kvaliteto, ki je Božji izum.

Dr. John Mackay, rektor Princentona, je rekel: »Krščanstvo je Božji izum, ki ne sme postati hladni spomenik Boga preteklosti, ampak mora biti instrument Božje moči v sedanjosti, sicer postane grdoba in spaka! Postane pošast, pred katero vsi bežijo!«

 

Kaj pa se lahko iz tega odlomka naučimo:

      1.   Božji čudež in blagoslovi se lahko zgodijo, tudi če nisi na predpisanem mestu, a si ob Jezusu

Ko je Jezus naredil čudež, niso bili v cerkvi, v katedrali, na kakem svetem mestu, na krščanski konferenci... Tam ni bilo liturgije, slavljenja, molitve… Tam niso bili vsi enako pobožni in enako sveti. Nasprotno, bili so na svatbi – ne pa v cerkvi! Že patrist Avguštin je glede Cerkve zapisal: »Mnogi so znotraj (Cerkve), čeprav so zunaj; in mnogi so zunaj (Cerkve), čeprav so znotraj!«

Božji blagoslovi se lahko zgodijo tudi na drugih mestih, le če smo poslušni Gospodu. »Karkoli vam reče, storite!« Napačno je to, da ljudje hočejo imeti Božji čudež in delovanje Božje prisotnosti kjerkoli, a da mu niso poslušni in so tam brez Jezusa!

Gospod se lahko poveliča tudi v zaporu, na ulici, v javni hiši, v šoli, na stadionu, v garaži, na njivi …, le če je srce na pravem mestu.

 

2. Božji čudež in blagoslovi se lahko zgodijo, tudi če imaš množico težav, a imaš vizijo

Zmanjkalo jim je vina in imeli so veliko težavo. Običajno dopustimo, da nas problemi preusmerijo stran od Jezusa  in nas v mislih odvlečejo drugam. Takrat začnemo negativno razmišljati, namesto da bi nas težave privedle še bližje k Bogu. Kajti Bog dela ravno tam, kjer smo mi odnehali in ko smo mi nemočni. Bog lahko piše ravno tudi s krivimi črtami! Večina ljudi preživi svoje življenje brez vizije. Vse njihove pesmi so v molu, polne pesimizma. Vse življenje preživijo v svojem majhnem svetu.

Podobni so človeku, ki se je približal množici ljudi na obali reke Hudson, ko so opazovali odhod prvega parnika. Neprestano je govoril: »Nikoli jim ga ne bo uspelo pognati in premakniti.« Ko pa so uspeli in je parnik izplul iz pristanišča ter puščal za sabo paro, pa je ta človek v istem trenutku rekel: »Nikoli jim ga ne bo uspelo zaustaviti.«

 

Ko so bili Izraelci obkroženi s Filistejci, niso imeli vizije. Gledali so v Goljata, namesto na Boga. Njihova stališča so bila napačna. Izraelci so govorili: »Goljat je tako velik, da ga ne moremo premagati.« David pa je rekel: »Goljat je kot tarča tako velik, da ga ne morem zgrešiti!«

 

3. Božji čudež in blagoslovi se lahko zgodijo, tudi če ne dobiš ohrabritve in spodbude, a si vztrajen

Če bi jaz slišal od Jezusa kaj takšnega, kar je slišala njegova mati Marija, bi mi vera padla. »Kaj imam s tabo, žena. Moja ura še ni prišla…« Počutil bi se zavrnjenega, frustriranega, užaljenega in prizadetega. »Jezus, zakaj se takoj ne odzoveš? Zakaj se tako obnašaš do mene?« Toda Marija ne odneha. Nadaljuje svoj del, ki ga zmore ona, čeprav nima od Jezusa nobenega zagotovila. Verjela je v možnost čudeža, Božjega posredovanja, čeprav ni dobila potrditve, ohrabritve, niti spodbude za njeno vizijo.

 

4. Božji čudež in blagoslovi se lahko zgodijo, tudi če ne hodiš dolgo z Jezusom, a si poslušen

Jezusova mati Marija je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite!« Strežniki so šele prvič v življenju videli Jezusa. Ali pa še to ne. Niso vedeli, kdo je. Niso slišali še o nobenem njegovem čudežu. Kako to, da so imeli zaupanje vanj in da so bili poslušni?
Tudi Jezusovi učenci so šele kratek čas hodili z njim. Komaj so mu začeli slediti. Mogoče si tudi ti šele začetnik v veri, ali pa spreobrnjenec, in misliš, da ti Gospod ne bo odgovoril, ker še nimaš dovolj duhovnega staža, ali pa nisi dovolj svet in pobožen. To, da Bog uslišuje duhovno močne in dolgoletne sledilce, ni res. Na vrsti si ti.  

 

5. Božji čudež in blagoslovi se lahko zgodijo, tudi če nisi še nikoli videl nobenega njegovega čudeža in dejanja, a imaš zaupanje

 

To je bil, piše, prvi Jezusov čudež, prvo njegovo znamenje. Nikoli se ni še nič zgodilo v povezavi z Gospodom, a so tudi  v takšni situaciji verjeli in ubogali. In zgodilo se je. Ni potrebno, da je tvoja vera velika, ampak imej vero v velikega Gospoda!

 

6. Božji čudež in blagoslovi se lahko zgodijo, tudi če ne razumeš, kako se bo to zgodilo, a imaš vero

Človeštvo je tako nesrečno, ker nima vere. In prav zato, ker duh nevere nima nobenega razloga, si ga mora stalno ustvarjati. Zato ljudje iščejo svojo srečo v nadomestkih. Korenina zla pa se pravzaprav nahaja v odsotnosti Boga.

Zahodna civilizacija je človeka dehumanizirala in ga namesto tega tehnicizirala. Človekovo življenje biologiziramo s pomočjo medicinske aparature, iztrgali pa smo mu dušo in merila za vrednote. Niti filozofi, niti znanstveniki, niti akademiki, niti politiki, niti teologi ne morejo zapolniti človekove duhovne praznine. Človek tako ostaja sam sebi vprašanje brez odgovora, ker ne računa na Boga in ker živi tako, kot da Boga ni. V resnici pa je človek sposoben za neskončno, ker je ustvarjen za neskončno. (T. Akvinski) Brez Boga pa postaja njegovo srce tovarna lažnih idolov, kajti človek več ne ve, zakaj živi in kako naj živi.

 

Milton, pisec knjige Izgubljeni Raj, je oslepel, a se je Bogu zahvaljeval tudi za to. Prepeval je: »V noči, ki me obkroža, blešči luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem, kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.«

Kdor ima vero, vse izroči v Jezusove roke. Tudi Jezusova mati Marija je to storila. Tako so bili kamniti vrči polni navadne vode prepuščeni Jezusovi vsemogočni roki.

 

Vse je odvisno od tega, v čigavih rokah je kaj. Če je žoga v rokah kakega svetovno znanega košarkarja, je bolj vredna, kot bi bila v rokah kakega otroka. Če je palica v mojih rokah, lahko z njo odženem psa. Če pa je palica v Mojzesovi roki, pa lahko razdvoji morje. Če sta dve ribi in pet malih hlebcev v mojih rokah, je to komaj za kak skromni obrok. Če pa je to v Jezusovih rokah, pa se lahko s tem nasiti pet tisoč ljudi.

Vse je odvisno od tega, v čigavih rokah je kaj. Če so žeblji v mojih rokah, lahko z njimi naredim skromno ptičjo krmilnico. Že dva žeblja v prebodenih Jezusovih rokah pa sta izpolnitev Božjega načrta za odrešitev sveta. Vse je torej odvisno od tega, v čigavih rokah je kaj.

Zato daj vse svoje skrbi, strahove, upe in vse svoje sanje v Božje roke. V njegove vsemogočne roke daj tudi samega sebe, svoje bližnje, svojo družino, svoj posel, svoje namere in ves svoj čas. Skratka, v Jezusove roke daj svoje célo življenje, kajti vse je odvisno od tega, v čigavih rokah je kaj.

Vse, kar je v Jezusovih rokah, se spreminja na boljše. Je blagoslovljeno in postaja nova kvaliteta. Se razmnožuje in je v radost ljudem in Bogu v slavo.

 

7. Božji čudež in blagoslovi se lahko zgodijo, tudi če slabo kaže, a si pripravljen narediti svoj del

Prepusti Bogu Božje, ti pa naredi svoj del. Ti napolni vrče z vodo, Božje pa je, da iz tega naredi novo kvaliteto. Treba je ukrepati, ne pa samo govoriti. Treba je stopiti na pot vere, kajti včasih je lažje za vero umreti, kot pa vero živeti.

 

+++

 

KDOR BOGA NI SREČAL V SOČLOVEKU, GA BO TEŽKO SREČAL KJE DRUGJE

 

Prvo srečanje učencev z Jezusom je obrodilo s tem, da je brat takoj poiskal svojega brata in ga pripeljal k Jezusu. »Andrej je najprej našel svojega brata Simona in mu rekel: Našli smo Mesija!« (Jn 1,41) Kjer je Jezus, Mesija naših src, tam ni delitev in nestrpnosti. Tam vsak drug drugega prenaša. Tam ni bratomora.

 

Na prvih straneh Svetega pisma vidimo, kako se Gospod zanima za usodo vsakega posameznika. Ko je Kajn ubil svojega brata Abela, ga je Bog pozval na odgovornost. V novem, Jezusovem redu pa ne sme biti tako. Zato nas Jezus uči, naj pojdemo in poiščemo svojega brata ter se spravimo in pobotamo z njim. 

Jezus je človekoljub in hoče, da smo takšni tudi mi. Kajti kar koli storimo enemu od njegovih najmanjših bratov, storimo njemu. (Mt 25,40) Tako Jezus preusmerja pozornost s sebe na bližnjega. Kajti bližnji je vedno pot do lastne identitete. Bližnji je vedno najboljša in najkrajša pot do Boga.

 

Velik pisec Tolstoj je bil bogat grof in veleposestnik. Bil pa je tudi vernik, ki je krščanstvo v praksi živel. Nekoč je srečal berača, ki je prosil miloščino, zato ga je hotel obdariti. Toda na njegovo veliko presenečenje je ugotovil, da je doma pozabil mošnjiček z denarjem, v žepu pa ni imel niti novčiča. Sklonil se je k siromaku in mu rekel: »Brat, na žalost nimam ničesar s sabo, a te bom obdaril drugič.« Revni berač pa je z ožarjenim licem pogledal Tolstoja in mu rekel: »Gospod grof, ničesar mi ni več treba dati. Dali ste mi vse, ko ste mi rekli - brat.«

 

Mahatma Gandhi je zapustil testament, ki so ga Indijci vklesali v črno marmorno ploščo: »Človek, zamisli si v tem trenutku najrevnejšega in najbednejšega človeka, ki sploh lahko obstaja, in se vprašaj, ali si pripravljen  narediti korak k njemu, brez da bi imel zaradi tega kakršno koli korist?« To je kriterij, koliko nam je daleč, ali pa blizu Bog, v katerega verujemo.

 

Postanimo misijonarji ljubezni, kajti ni drugega zemljevida, ki bi nam pokazal pot v Jezusovo kraljestvo, razen ljubezen. Kaj je sploh lahko večje od človekovega srca, ki ljubi in je v njem nastanjen Bog ljubezni? Ne kompromitirajmo našega krščanstva s kompromisi popuščanja v ljubezni, čeprav je najtežje verovati v Božjo ljubezen. Lažje je verovati, da je Bog ustvaril svet in lažje je verovati v čudeže, ki jih je delal Jezus, kot pa ljubiti.

 

Sodobni človek, suženj tolikih bogov, nima več bogov Asircev, Sumercev, Egipčanov, Grkov in Rimljanov. Le ti so potonili v zgodovino, ima pa svoje nadomestke, ki so prav tako opojni, okrutni, tiranski in se skrivajo pod imeni seksa, denarja, užitkov, mamil… Vsi ti bogovi imajo en sam obraz: sovraštvo, strah, krinko in peklensko režanje. Od svojih pristašev ustvarjajo vojsko sužnjev, oropano zadnje krpice ljubezni.

Zato je verski reformator Calvin pravilno zapisal: »Človekovo srce je tovarna idolov.« In ker duh nevere nima nobenega razloga, si ga mora nenehno ustvarjati (F. X. von Baader)

 

Ko je bil agnostik Andre Malraux soočen s smrtjo in je začel razmišljati o večnosti, so ga rešile besede, ki jih je ponovil: »Sveti Janez je napisal – Bog je ljubezen! Božja ljubezen premika svet, zato naj premakne tudi mene.«  In premaknila ga je. Ne le k Bogu, ampak tudi k sočloveku.

 

Dr. Daniel Brkič

Bližnji je vedno najboljša in najkrajša pot do Boga."