Ne poznam in ne priznam biblijskih kristjanov, ker jih pač ni. Nihče ne more izpolniti vsega, kar Sveto pismo navaja. Poznam pa biblijske grešnike. Eden takšnih sem tudi jaz. Postavljam se v vrsto človeštva, skupaj z Marijo Magdaleno, ki je, čeprav samo ženska, postala kot prva priča vstajenja apostol apostolom. Ne glede na njeno prejšnje grešno življenje je vedela, kaj pomeni verovati v krščanskega Boga, četudi »mrtvega«.  

 

Ruski pisec Tolstoj govori o vladarju, ki je od duhovnikov zahteval, da mu pokažejo, kaj Bog dela. A mu niso znali odgovoriti. S polja je šel mimo pastir, ki se je pohvalil, da lahko kralju pokaže, kaj Bog dela. Kralja je to zanimalo, zato je od pastirja zahteval, naj mu to pokaže. Pastir je kralju rekel: »Da bi lahko odgovoril na vaše vprašanje, morava zamenjati oblačila!« Kralj se je obotavljal, a ker ga je gnala radovednost, se je odločil. Svoja oblačila je dal pastirju, sam pa se je oblekel v skromno in umazano obleko siromašnega pastirja. Nato mu je pastir odgovoril: »Spoštovani kralj, to dela sveti Bog! Zapustil je svoj božanski sijaj, samega sebe je ogolil in postal služabnik ljudem, do same smrti na križu. Naredil je zamenjavo z umazanimi grešniki.«

 

Da, to dela samo krščanski Bog. To je spoznala tudi Marija Magdalena, ko je stala pred praznim Kristusovim grobom. Koliko vprašanj nam roji po glavi? Si sploh upamo priznati? Saj kamen od groba ni bil odvaljen zato, da bi lahko izstopil iz groba Kristus, ampak zato, da lahko s svojimi dvomi vstopimo v grob mi in se prepričamo, da ni mrtev Gospod, ampak da je mrtva smrt.

 

Kako to, da ravno razpeti Bog, ki je prevzel podobo človeka, motivira krščansko vero? Ali ne gre pri tem za nelogično in škandalozno smrt nesmrtnega Boga? Ali pa gre za odrekanje Boga samemu sebi, ko Bog samega sebe daruje iz ljubezni za nas? Morda gre za usodo ali pa za Božji načrt? Vendar, a ni Jezus, ki je pravi Bog od pravega Boga že umrl za Boga še preden je umrl za nas? Saj je bil Sin darovan v Očetovem srcu že pred ustanovitvijo sveta, pred prvim grehom. Kakšna skrivnost - tisti, ki je dopustil, da Jezus umre, je hkrati isti, ki je umrl. In tisti, ki je dopustil, da človek zgreši, je hkrati isti, ki človeku odpušča. Isti je trpel od samega sebe, ne pa od koga drugega. Isti je bil zapuščen od samega sebe, ne pa od koga drugega. Isti nas toliko ljubi, ne pa kdo drug, samo zato, da nam v darovani svobodi izkaže ljubezen. Zaradi svobode, ki nam jo je podaril, se toliko umakne, da ga večina razglaša kar za neobstoječega, kar je več od razglašanja, da je mrtev. Kajti če je mrtev, pomeni da je nekoč živel.   

 

Jezusove smrti na križu ne smemo razumeti kot »smrti Boga«, ampak kot »smrt Boga v Bogu«. Tako kot moramo razumeti, da Bog biva sam v sebi. To je več od bivanja v nebesih kot lokaciji. V nebesih bivajo namreč tudi angeli in vsi odrešeni, pa zato niso »bogovi«. Nebesa sama po sebi so več kot kraj, so stanje duha.

Ateistični filozofi in nasprotniki krščanstva so v popolni zmoti, ko govorijo o »smrti Boga« kot argumentu. Pravzaprav ateisti potrebujejo za svoj ateizem več vere kot jo potrebujemo kristjani za verovanje v obstoj Boga. Drugače rečeno: Če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. V resnici pa je lahko samo kristjan dober ateist (J. Moltmann), kajti v odnosu na mišljenje, vrednote in način življenja v svetu ter na vse bogove sveta kristjan zaradi Kristusa veruje drugače.

 

Ponavljam, da so ateistični filozofi in nasprotniki krščanstva v popolni zmoti, ko govorijo o »smrti Boga« kot argumentu. Pri tem je pravzaprav nujno potrebno izpustiti besedo Bog in jo nadomestiti z besedo »odnos«, saj gre pri tem za božanski odnos med Sveto Trojico. Kdor ne razume Svete Trojice, ne more pravilno razumeti niti »smrti Boga«. Kristus na križu je »trojstveno« križani Bog. Ljudje se že dolgo sprašujejo, kdo je Jezusa zapustil v smrti na križu: Bog kot Oče ali Oče kot Bog? Znani teolog Karl Barth pravi, da je z večno Božjo voljo križa v ljubečem odnosu svobode in ljubezni Duha v odnosu »Oče – Sin« doživel Sin zavrženost od samega Boga. Zato gre pri tem za več kot le za odkup grehov človeštva, saj tega ne bi bilo, če ne bi bilo popolne Sinove poslušnosti Očetu. Na križu se ljubezen iz ljubezni daruje v ljubezni za ljubezen.

To ljubezen je prvi okusil desni razbojnik, ne pa kak svetnik. Spet potrditev, da priznam samo biblijske grešnike. Na nek način mu zavidam, kajti mislim, da je večji privilegij biti s križanim Jezusom na njegovi desni strani kot skesani razbojnik, kakor sedeti na Jezusovi desni strani v njegovi slavi (povzeto po Simoni Weil).     

 

Jezusova smrt je drugačna in posebna. Pa ne zato, ker je umrl pravični za krivične kot znamo šablonsko trditi v cerkvah. Kajti v zgodovini je umrlo že veliko ljudi po krivici, a njihova smrt ni zveličavno merodajna. Jezusova smrt tudi ni drugačna zgolj zaradi tega, ker je umrl brezgrešen za grešne, čeprav to največkrat slišimo s prižnic nepoučenih pridigarjev. Potemtakem bi lahko darovanjsko umrl tudi kak angel iz nebes, ki ni zgrešil, ali pa bi vsemogočni Bog ustvaril neko popolno bitje, ki bi se darovalo. V Jezusovi smrti gre za več od tega. Za svoje stvarstvo, za svoj izdelek ne umira stvarstvo, ampak sam Stvarnik.

Pravi Bog od pravega Boga - Jezus - je v svoji smrti doživel in izkusil duhovno zapuščenost, ločenost od Boga. Luther pravi, da je pekel kot stanje duha (ne kot lokacija) prav ločenost od Boga. Tudi oba razbojnika sta trpela in umrla, vendar nista čutila te zapuščenosti od Boga. Umazani greh je človeka ločil od svetega Boga, zato je greh več od laži, sovraštva, prešuštva, umora … Bit greha je večna ločenost od Boga. Zato je bil na križu njegov, Jezusov Bog Oče tiho. Ni bil tiho nek drugi Bog, ampak Bog v Bogu. Na nek način je bila na križu znotraj Svete Trojice na kocki tudi božanskost Boga. Na tem mestu bi lahko Jezus kot Sin podvomil, zlorabil svobodo in popustil. Ta skušnjava je bila večja kot greh človeštva.

 

Običajno verjamemo le to, da nas je Jezus na križu odkupil in odrešil greha, a bi bilo to premalo. Še vedno bi ostali ločeni od Boga, celo če ne bi spet zgrešili. Bit darovanja na križu rešuje problem ločnosti od Boga in grešnika znova povezuje z Bogom. To je nova zaveza sklenjena v »Božji« krvi, ki je nastopila z izpolnitvijo polnosti časa. Bog bi se lahko v svoji suverenosti odločil drugače, a se ni. On ve, zakaj. Nam najbližji odgovor je – Božja ljubezen.

 

Zato greh sam po sebi lahko imenujemo tudi »srečen greh«, kajti dal nam je tako velikega Odrešenika (Ciril Jeruzalemski). Grešniki smo »gorivo« za Božjo ljubezen. Ni toliko problem v tem, da Jezus ne bi mogel premagati greha, ampak v tem, da je bil Bog tiho. »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« On, ki je eno z Očetom, je postal zaradi nas in namesto nas ločen. Na preizkusu je bilo celotno Jezusovo učenje o Bogu: Jaz in Oče sva eno in kdor vidi mene, vidi Očeta. To, kar se je dogajalo na križu, se je dogajalo med Sinom in Očetom. To moramo razumeti kot odnos znotraj Svete Trojice, ne pa kot borbo Boga proti Bogu. Stvar je v njunem odnosu. Jezus na križu toži po Očetu. To je njegov zadnji krik k Očetu, a Bog je tiho. Zato pravi Deutero Izaija, 53: »Umrl je kot od Boga zapuščen in udarjen.« Resnica o križu je samo ena: gre za smrt Boga v Bogu, saj Bog sam umira za človeka. To je prava cena ljubezni! To je sporočilo velikega petka in velike noči. To je oznanilo evangelija in vsakega obhajanja Gospodove večerje.

Zahodna kultura je nekoliko ublažila opis Jezusovega trpljenja. Luka, ki piše poganom, izpusti besede »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« in namesto tega vstavi le besede iz judovske večerne molitve (Ps 31,16): »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha! (Lk 23,46). Zato pri Luku Jezusovi učenci ne zbežijo od križa, ker za njih Jezus ni umrl »zapuščen od Boga«.

 

O vsem tem ne moremo razmišljati teo-logično, ampak teo-loško. Zato križ ni samo »smrt nesmrtnega Boga«, ampak je predvsem potrditev – afirmacija – Boga. Kajti razpeti Bog ni isto kot religijski Bog, psihološki Bog, sociološki Bog, filozofski Bog … Bog kristjanov je vedno križani. Samo tak je krščanski Bog.

 

Končno, kaj še nam sporoča križ? Sporoča nam, da hoče človek slavo, Bog pa sramoto. Človek hoče čast, Bog pa oskrumbo in ponižanje. Človek hoče dokazati svojo moč v življenju, Bog pa pokaže svojo moč v smrti. Človek ima za cilj interes, Bog pa resnico. Bog ni močan v smislu našega pojmovanja, ampak je ranljiv. Še več – on je ranjeni Bog, zato, da smo v njegovih ranah ozdravljeni. Samo Bog, ki trpi in ima rane smrti, je lahko verodostojen. Svojih ran ne skriva in se jih ne sramuje. Kaže jih v ranah vsakega človeka, ki kakorkoli trpi. Prav zaradi tega je krščanski Bog edini Odrešenik.

 

Proslava Božje ljubezni je takšna, da dá svoje življenje za svoje prijatelje. Brez smrti torej ni mogoče vstopiti v to poveličanost. Vsako naše trpljenje in vsaka naš smrt ni tragika, ampak proces rojevanja za poveličanje ljubezni. Na križu je Bog obsodil greh kot zlo, ne pa tudi trpljenja. Zato tudi kristjani trpimo. Tisti, ki učijo drugače, lažejo. A sredi trpljenja Bog poskrbi za moč in radost. Bog je radost, zato je postavil sonce pred svojo hišo (F. Asiški).   

 

Golgota ni žaloigra - pasijon, ampak vrhunec Jezusove kariere! Križ je prižnica, s katere Bog govori svetu. Toda mi Boga ne moremo razumeti kot Boga, kajti kot ljudje ne razumemo niti Jezusa kot človeka. Jezus je bil pravzaprav človek, kakršnega si ne želimo. Zakaj? Zato, ker je toliko drugačen od nas, mi pa se ne želimo spremeniti. Križ pa nam sporoča, da je Bog največji v največjem ponižanju, na križu. Da je Bog najbolj slaven v svojem darovanju. Da je Bog najbolj močan v tej nemoči. In da je Bog najbolj božanski ravno v tej ljudskosti. Globoko verni grof Zinzendorf je rekel: »Če v križanem Jezusu ne bi našel Boga, takrat bi moral Boga smatrati za hudiča!« Martin Luther pa: »Če imaš nekega drugega Boga razen križanega Jezusa, je tako kot bi oboževal hudiča!«

 

V zgodovini človeštva je bilo in še bo mnogo križev mučeništva in trpljenja, toda na Golgoti je na nek način Bog tvegal samega sebe, samo da reši človeka. Zato evangeljsko oznanilo glasi: »Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili.« (Mr 16,6)

Angel ženam ne sporoča dejstva, da je Jezus vstal od mrtvih, ampak namenoma usmeri pozornost na Križanega, ko jim pravi: »Jezusa iščete … križanega?« Pomembno je torej potrditi, da je Križani in Vstali ena in ista oseba. Ni vstal kdor koli, ampak Križani. Tisti, ki je bil križan. Prav tisti, ki je umrl na križu, živi. Zato je velika noč eksplozija Duha. Je eksplozija Življenja. Je eksplozija resnice. Svet od trenutka prve velike noči ni več isti, kajti stari svet smrti je preobražen v novi svet življenja. Velika noč je zmaga Duha nad telesom, zmaga ljubezni nad sovraštvom, zmaga luči nad temo in zmaga življenja nad smrtjo.

 

Dr. Daniel Brkič

Kakšna skrivnost - tisti, ki je dopustil, da Jezus umre, je hkrati isti, ki je umrl. In tisti, ki je dopustil, da človek zgreši, je hkrati isti, ki človeku odpušča."