»Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici« (Lk 7,11-17).

 

Ta dogodek je opisal samo evangelist Luka, kajti središčna tema Lukovega evangelija je Božje odrešenje človeka. Ko je Jezus prišel v Nain v Galileji, v majhen kraj, ki je bolj vasica kot majhno mestece, ni prišel na vesel dogodek, ampak na objokovanje in žalovanje. Ime Nain pomeni »lepota, krasota«, vendar tisti dan je Nain napadla smrt. Njena žrtev je bil mladenič, edini sin matere, ki je bila vdova. Grški izvirnik pravi, da je umrl mlad človek (neaniskos).

Smrt edinca je v Svetem pismu znak velike bolečine in nedoumljive nesreče. Preroki govorijo o »grenki žalosti«, kajti s tem ugaša družina in ugaša potomstvo. Pa še za vdovo gre, ki je ostala sama. Vse govori o prekinitvi verige življenja. Toda sredi vsega tega je Jezus, ki briše materine solze in trga plen iz krempljev smrti.

Mrtvec ni slišal joka svoje matere. Ni se več premikal. O, kako grozeča je slika izgubljenih grešnikov in njihove brezupne situacije brez Odrešenika Jezusa! Oni ne slišijo Boga, v svojih prestopkih pa ne zaznavajo delovanja Duha, ker so nepomični v kleščah zla.  

Toda Jezus je prišel pravi čas, ko so bili sredi obupovanja. To žensko, ki je enkrat že občutila ledeno hladno roko smrti, ko se je poslovila od svojega moža, je spet obkrožalo tarnanje. Pred njo je bila črna bodočnost. Kdo bo skrbel zanjo in jo negoval, ko bo ostarela? Odvisna bo od miloščine dobrih ljudi, kajti v tistem času vdove sploh niso bile zaščitene. Edino Jezus jih je imel na očeh.

 

Hvala Bogu, da se zgodba ne konča s sinovo smrtjo in z obupano materjo. Skupina jokajočih in žalujočih, povorka smrti, ki nosi mrtveca in je iz mesta namenjena na pokopališče, sreča pri mestnih vratih drugo skupino, povorko Jezusa z učenci, ki nosi življenje in je namenjena v mesto. Ena skupina je podvržena umiranju, druga pa obuditvi v življenje. Ena skupina sledi nemočnemu in nepomičnemu truplu nekoč živega mladega bitja, druga skupina pa sledi Jezusu. Toda pri mestnih vratih, kjer se vse zve, na začetku in koncu poti, stoji Jezus. Prihaja k potrebnim in potrtim. Tam stoji Bog vse tolažbe in zaustavi povorko smrti.

 

Srečali sta se dve skupini. Ena skupina je namenjena na pokopališče, druga skupina pa je namenjena v mesto. Tako je tudi v življenju. Samo dve skupini sta. Ena gruča ljudi je namenjena v pekel in je pod oblastjo smrti in Božje obsodbe. »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza« (Jn 3,36). Druga gruča, ki je sledila Jezusu, pa je namenjena v večno mesto slave, veselja, popolnega miru in večnega življenja, v nebeški Jeruzalem.

»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,1-3). »In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo« (Raz 21,4).

 

Srečala sta se dva sinova. En sin je sin te minljive zemlje, a on je umrl. Drugi Sin pa je Sin živega Boga, ki je večen in je knez Življenja.

»Jezus je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26).

 

Srečala sta se dva trpina. En trpin je vdova, čigar srce je žalost zlomila zaradi sinove smrti. Drugi trpin pa je Božje Jagnje, ki je prišlo na ta svet in pretrpelo zavrnitev, križanje in smrt zaradi naših grehov. »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine … On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol …« (Iz 53,3-7). »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,29b).

 

Srečala sta se dva nasprotnika. Prvi nasprotnik je bila smrt, ki je kot sovražnik napadel, opustošil in oplenil to majhno družino. Drugi nasprotnik pa je bilo Življenje, ki je porazilo in premagalo smrt. Apostol Pavel zato vzklika: »Smrt, kje je tvoje želo?«

Srečala sta se torej dva povsem različna svetova: eden, ki gre za mrtvim človekom in drugi, ki gre za Živim. V prvi povorki je v središču smrt, v drugi pa Življenje. To je slika človeštva, ki se zbira okoli kulture smrti, a Bog pošilja vanjo kulturo Življenja.

 

Jezus je prispel v Nain pozno popoldan, v času obupa in pogreba. Ob tem času so po običaju objokovali in pokopavali mrtve. Tudi najsiromašnejši Jud je moral najeti vsaj dva piskača žalostink in eno žensko, ki je tožila za umrlim. (Ketuboth 4,4) Mrtvega pa so nosili na parah, na mrtvaških nosilih, narejenih iz vrbovega šibja, protja, povitega v belo platno (J. Flavij, Starine XVII. 197).

Žalujoča mati je bila zatopljena v smrt. Za njo je šla povorka meščanov, kajti očitno ni bila toliko bogata, da bi lahko najela čim več žalovalcev. V takšnem primeru so priskočili na pomoč sovaščani. Moški so si raztrgali oblačila, razmršili brado in razkuštrali lase, ženske pa so tarnale. Po judovskih običajih bi bili sicer krivi zapostavljanja podpore, ki so jo bili dolžni ponuditi. Ko je Jezus to videl, se je potreba trpeče vdove dotaknila njegovega srca. Ni ga povabila, toda on je kljub temu prišel. Dolgo je hodil peš, po vročini, od Kafarnauma do Naina, da bi v pravem trenutku pomagal. Ni ga prosila za pomoč in ni ga poznala, a se je vseeno zavzel zanjo.

 

Jezus, ki je poln usmiljenja in naklonjenosti, se je zaustavil, pogledal vdovo in ji rekel: »Ne jokaj!« Grška izvirna beseda »splagchnizomai« izhaja iz besede »splagchnon«, kar pomeni – iz notranjega dela srca. Jezusovo sočutje je pravo, srčno.

Kaj je Jezus našel, ko je obiskal Nain? Procesijo smrti. Tudi današnji svet, ki živi brez Boga, je velika procesija nebogljenih ljudi v zanki smrti. Zato nam Jezus vsako veliko noč sporoča: »Jaz sem vstajenje in Življenje. Kdor veruje vame, bo živel, četudi umrje!«

 

Potem je Jezus stopil k param, nosilom, in se jih dotaknil. S tem je prekršil zapoved iz Tretje Mojzesove knjige 21,1-4.11-12, kjer govori o obredni nečistosti. Kako blagoslovljeno je, ko se Jezusova roka spušča nad mrtva trupla in nad naše pare!

Rekel je: »Mladenič vstani!« In zgodilo se je. Vrnil ga je materi. To, kar je hudič vzel, Jezus vrača nazaj. Ta povorka smrti ni prišla do groba. Prestregla jo je Jezusova povorka Življenja.

 

Zgodil se je čudež. Toda kljub temu niso spoznali, da je Jezus Mesija. Zakaj? Zato, ker prava vera prihaja iz poslušanja Božje Besede (Rim 10,17), ne pa zaradi čudežev. Čudeži ne proizvajajo vere v Kristusa. Čudeži nikoli ne morejo ojačati šibke vere. Ojača jo poslušanje Božje Besede. O, kako zmotno je, ko danes množice hlepijo le po čudežih!

 

Smrt, ki je krut, neusmiljen in največji človekov sovražnik, je morala pasti pred princem Življenja. Toda tu so bile samo praske smrti. Resnična in dokončna bitka se je zgodila na Kalvariji, kjer se je Jezus spopadel s peklom in z oblastjo smrti. A je dokončno in za vedno zmagal.

 

Nekdo je zapisal: »Smrt čaka nas, modri pa čakajo smrt.« Zato naj nam spregovorijo besede, ki so zapisane na mostu v mestu Fatour Sikri v Indiji: »To življenje je samo most. Pojdi čez njega, vendar ne grádi na njem svoje hiše.«

 

    

Dr. Daniel Brkič

To življenje je samo most. Pojdi čez njega, vendar ne grádi na njem svoje hiše.«