Spoštovani bralci, čeprav se utapljamo v informacijah, nam manjka koristnega znanja, ki ga zelo pogrešamo. Sveto pismo pa je knjiga Božje modrosti, ki človeku razodeva Boga na oseben način in je več kot spoznanje nekega »kozmičnega razsvetljenja«, kakršno ponuja novodobna globalna sinkretistična religija, ali pa vzhodna eksotična duhovnost. Če pogledamo samo budizem, ni težko ugotoviti, da je Buda prinesel modrost o ljubezni, vendar Kristus daje moč za to ljubezen. In tako je pri vsaki stvari, čeprav je zahodnjak prepričan, da je zgodovina krščanstva omadeževana s krvjo, česar gotovo ne moremo v tolikšni meri trditi za druga verstva, ki jim dajejo zaradi tega danes prednost. Na prvi pogled se zdi res tako. Do vzhodnjaških religij in njihove morale lahko govorimo s spoštovanjem, vendar v teh verstvih ni Božje milosti, ampak so to verstva, ki verujejo v nauk o samoodrešenju. Jasno pa je, da se človek ne more sam odrešiti, ker sam ni odrešen, zato krščanski nauk bolj poudarja Božjo milost (usmiljenje), kot Božjo pravičnost. Jedro krščanstva in krščanske etike je torej sprava, odpuščanje. Tega, da Bog sam postane naša sprava, pa ni v nobeni religiji, razen v krščanstvu.      

 

Človeku se ni treba potikati po svetu, da bi Božjo spravo izkusil, kajti Bog se je v Sinu Jezusu Kristusu približal prav vsakemu človeku. Ni treba gledati skozi teleskop, da bi lahko doumeli pota nebes, kajti dlje ko gremo, tako ali tako manj vemo. Le osvoboditi se moramo radovednih in bolnih želja ter najti vernika v sebi. Kajti kdor nima nenasitnih želja, ima vse. Kakšna skrivnostna veličina! Bog je vse naše neizpolnjene želje in duhovno praznino v nas potešil z darom, ki nam ga je dal v Sinu Jezusu. Toda mi takšnega Boga zavračamo, ker se nam zdi preveč enostaven in premalo mikaven. Toliko enostaven, da ga imamo za neobstoječega. Še več, za mrtvega. Naj nam o tem spregovorita grafita, ki ju je nekdo zapisal na nek zid: »Bog je mrtev. (Nietzsche) – Nietzsche je mrtev. (Bog)«

 

Ljudje tretjega tisočletja želimo preveč imeti, zato nimamo (več) ničesar. Tudi Boga bi imeli radi na dlani. Prav pohlepne želje so izvor vseh bolesti in postajajo naš neizprosni gospodar. Pravzaprav končajo človekove želje vedno tragično: sprva jih ne dosežemo, ko pa jih dosežemo, smo znova nezadovoljni. Skromni ne govorijo o svojih željah, pa tudi o svojih zaslugah ne. Vendar biti danes iskren, je najtežja vloga in največja vrlina, kajti današnja zastrupljenost človekovega duha je nevarnejša od jedrske kontaminacije. Malokdo še govori o higieni etike. Vest sodobnega človeka je podobna raztegljivi elastični vrvici; raztegnemo jo toliko, kolikor potrebujemo. In če poči, jo znova zvežemo, seveda na istem mestu. Kot da več ne živimo v krščanski civilizaciji, zato je danes lažje spreobrniti pogane, kot zaspale, mlačne in odpadle kristjane.    

 

Kako radi negujemo svojo sebičnost in izpovedujemo vero v svojo versko pripadnost, namesto v Kristusa Odrešenika. A šele, ko bomo kristjani bližje Kristusu, bomo tudi bliže med sabo. Kdaj bomo sposobni premagati svoje predsodke, notranja nasprotja in večinska mnenja?

Bral sem o indijanskem dedku iz plemena Cherokee, ki je poučeval svojega vnuka o bitki, ki se dogaja znotraj nas. Za primerjavo je vzel dva volkova. Prvi je sebičen, pohlepen, zamerljiv, nadut, objesten, drzen in jezljiv. Drugi pa je dober, ljubeč, nežen, usmiljen, prijazen, radodaren, resnicoljuben, sočuten, ponižen in strpen. Vnuček je razmišljal in končno dedka vprašal: »Kateri volk pa bo v tej bitki zmagal?« Modri starec pa je odgovoril: »Tisti, ki ga hraniš!«

Zelo odločilno je, kaj negujemo in hranimo v svojih mislih, podzavesti in dejanjih. Od tega je odvisna naša prihodnost. Še več, naša večnost. Od tega je odvisen naš značaj in naše vrednote.

 

Dragi prijatelji, Bog nam je hkrati neizmerno daleč in hkrati nedoumljivo blizu. Resnično ga dojame samo, kdor ga je izkusil v objemu njegove ljubezni, v sončni duši, ki je skladna z Bogom, s tem pa tudi sama s sabo in z bližnjimi. Zato se podajmo v Božji objem, da bomo srečni, zadovoljni in blagoslovljeni, kajti Gospod hoče, da imamo tudi v atomskem veku smisel, mir in zbranost. Želi nas spremeniti, da bomo tudi sami postali sprememba. Kako bedni so ljudje, ki sredi hrupa ne znajo več najti tišine in ne zmorejo zbrati toliko moči, da bi se prepustili, da bi jih Bog spremenil v povsem nove, ne samo boljše ljudi.

Da bi imeli mir, se hočejo navaditi na nemir. Iščejo hrupna dejanja in zabave, pa ne vedo, da nas vse to, ko dosežemo, razočara in se razblini kot jutranja meglica. Tudi če kar koli vzljubimo, se kmalu naveličamo, postanemo nezadovoljni in naš duh je vznemirjen, ali pa zasvojen. Kakor koli, človek je nenasiten kot divja zver, ki vidi celo v svoji nevarnosti priboljšek. Še nikoli nismo bili tako blizu zvezdam, pa kljub temu tako daleč drug od drugega, čeprav živimo kot v mravljišču.

Ljudje iščejo bučno življenje, a se ne zavedajo, da se največji dogodki našega življenja ne dogajajo sredi glasnega hrupa, ampak so to naše najtišje ure in mirovanje. Vsi smo že siti gonje življenja. Smo kot v verige okovanji veslači na galeji, ki jih priganjajo neizprosni udarci na veliki boben. Naš duh hlepi po tolažbi in odrešenju. Utrujeni smo od praznih besed, čeprav so slišati velike. In ne duši nas samo smog neuravnotežene ekologije, ampak duševna zmeda v nas samih. Naš nemir, strah in tesnoba pa niso pravzaprav nič drugega, kakor krik po ljubečem in nežnem Bogu, če si to priznamo, ali pa ne.

 

Včasih je največji dokaz nečesa prav to, da ne razumeš. Morda se prav zdaj sprašuješ o smiselnosti in stvarnosti krščanstva, saj je na vabljivih stojnicah toliko omamnih ponudb duhovnih alternativ. Prav zato ponavljam znani rek: »Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica« (Beverly Sills). Ljudje vsak dan znova izumljamo bližnjice do Boga, a zaidemo na stranpoti, ali pa zablodimo. Mnogi guruji, ki so sicer lahko hvalevredni, nam kažejo bližnjice do Boga, a se tudi oni nekje ustavijo in nimajo več odgovora. Samo Odrešenik Jezus Kristus je pot, ki vodi k Bogu Očetu. On pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14, 6).

 

Pravilno se sprašujete, če ta hip mislite, da na vrh gore lahko vodi več različnih poti, in zakaj bi bila potemtakem samo ena pravilna? In ali je pošteno, da si je načrtovalec umislil in vrisal pot, za katero se je pač on odločil in zgolj zanjo postavil kažipote? Kaj pa je z našo svobodo odločanja?

Latinska beseda religija izhaja iz besede »re-ligare«, kar pomeni »ponovno povezati«. Človek lahko veruje, da lahko pride do Boga s svojimi lastnimi napori in trudi, ali pa, da Bog pride do človeka. Jezus ni prišel na svet zato, da bi ustanovil še eno religijo več, ampak da bi ponovno povezal človeka z Bogom. Religije so obstajale že pred njim.  Toda v vseh religijah človek skuša sam doseči Boga in se mu z dobrikanjem prikupiti, a niti eden tak iskalec v svojih poskusih ne more z gotovostjo izjaviti: »No, uspelo mi je. Našel sem Boga in zdaj imam osebni odnos z njim.«

 

Evangelij je veselo oznanilo, ki pravi, da je Bog prekoračil prepad, ki ga mi ne bi mogli, in je prišel k nam v osebi Jezusa Kristusa. Če bi bile religije zadostne za človekovo odrešenje, potem ne bi bil potreben križ na Golgoti, niti Kristusova daritev za odkupitev od naših grehov. Vsi ustanovitelji religij so umrli in so mrtvi tudi ostali. Z Jezusovim grobom pa arheologija nima kaj opraviti, kajti on pravi: »... ker jaz živim, boste živeli tudi vi« (Jn 14,19). V Apd 4,12 pa beremo: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili, razen ime Jezus.« Krščanski Bog nas ljubi z večno ljubeznijo. (Jer 31,3)

Iz tega sledi, da smo zaželena bitja. Da smo vredni. Nismo »kozmični klateži in razbitine«, kot je trdil F. Nietzsche. Nismo niti »ničvredneži na robu vesoljstva«, kot je zapisal J. Monod. Še manj pa kakšni potomci višje razvitih živalskih vrst, ki bi naj imeli skupnega prednika. Smo edina bitja, ki se sprašujemo o smislu življenja: »Od kod sem? Zakaj živim? Kam grem po smrti?«

Če je življenje samo to, kar živimo zdaj in tu, z vsemi tegobami in minljivostjo, potem je na koncu koncev življenje absurd, vera v Boga pa prav tako. Pisec Hermann Hesse piše: »Življenje je nesmiselno, grozno, noro. Tudi če se Bog ne norčuje človeku, potemtakem ne skrbi zanj niti malo več kot za deževnika!«

Prav krščanstvo daje smiseln odgovor na takšna zastrašujoča vprašanja. Podarja luč, ki odganja temo. Pravijo, da so bile zadnje besede velikega Goetheja, preden je umrl: »Mehr Licht!« (Več luči) Ugotovil je, da se ugašajo in slej ko prej ugasnejo vse luči tega sveta, potem pa ostane le večna tema. Zato naj je njegov smrtni krik opomin nam, živečim. Kitajski pregovor pravi: »Bolj je prižgati še tako majhno lučko, kot preklinjati temo.«

 

Za človeka nikoli in nikjer ni bilo in ne bo storjeno večje dejanje ljubezni kot je bilo na križu Golgote. Križ je najboljši tolmač krščanskega Boga. Če bi obstajala katera koli druga religija, ali pa drug način odrešenja, potem križ ne bi bil potreben in Bog ne bi dopustil, da njegov ljubljeni edinorojeni Sin izkrvavi na njem.

Pri svojih odločitvah ne odlašaj z ljubeznijo. Ne pozabi, da je ljudem, ki ljubijo, še voda sladka. Bog želi, da veš, da si ljubljen. Bog ima nešteta tiha povabila, ki jih pošilja na različne načine. Važno je le, da takih milosti ne zapravimo.

Krščanstvo je vera upanja in veselja. Tudi če se vse ruši, križ ostaja edino sredstvo odrešenja. Zato nam ni treba živeti brez poguma, kajti »Bog je namreč svet (človekov svet) tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16-17). Krščanstvo pozna blaženo in večno upanje. Zato je Martin Luther, ko so ga vprašali, kaj bi storil, če bi zvedel, da bo jutri propadel svet, rekel: »Posadil bi stebelce jablane!«

 

dr. Daniel Brkič

Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu” 

(Gal 6,14)