Kolikor bližje prihajamo Bogu, toliko močneje čutimo našo oddaljenost od Boga. Takrat doživljamo, da je dvom dvojček vere, a se vseeno ne oddaljimo od Boga. Kajti Bogu prihajamo vedno bližje preko navidez vedno večje razdalje. Tako znova in znova toliko očitneje vidimo prepade, ki jih lahko premaga edino Bog sam.

 

In jih tudi je, v Sinu Jezusu Kristusu. Pa ne le to. On nas uči tudi moliti v vsakdanjem življenju, kajti Jezus ne želi, da ga posnemamo v hoji po vodi, ampak v vsakodnevni hoji za njim. (Luther)

Ko postaja naša molitev vedno bolj pobožna in ponotranjena, imamo Bogu vedno manj za povedati. Nazadnje popolnoma umolknemo. Da, umolknemo! Takrat prenehamo govoriti, ker postanemo poslušalec. To pa je še več, kajti prava molitev ni samo molčanje, ampak predvsem poslušanje. Moliti pomeni umolkniti in biti tiho ter čakati, dokler ne slišimo Boga. (Sören Kiekegaard)

 

Bral sem, kako je nekoč učitelj spraševal svoje učence, naj povedo, zakaj ljudje kričijo, ko so jezni. Učenci so nekaj časa razmišljali, nato pa so odgovorili, da kričijo zato, ker izgubijo potrpljenje. Učitelj pa je vztrajal in jih znova vprašal, naj vendar dobro premislijo, saj ni smiselno kričati, če je oseba poleg tebe. Vsekakor bi pričakovali, da govorimo nalahno in potiho. Učitelj in učenci niso nikakor našli skupnega jezika. Končno je učitelj učencem razložil, da sta srca oseb, ki nimata medsebojnega odnosa toliko oddaljena, da morata drug na drugega kričati in vpiti, da bi njun krik presegel razdaljo med njunima srcema. Večja ko je razdalja med njunima srcema, bolj glasno morata kričati drug na drugega. In res je tako. Kajti če sta dve osebi zaljubljeni, takrat ne kričita, ampak govorita nežno in celo šepetata. Ali pa sta povsem tiho. Zakaj? Zato, ker sta njuna srca blizu. Zaljubljenca ne potrebujeta nobenega govora. Le zreta drug v drugega, kajti srca sta si blizu in poznata govorico ljubezni. Dovolj jima je le prisotnost drug drugega. Tako je tudi pri molitvi. Kdor zelo vpije, običajno nima osebnega odnosa z Gospodom in je razdalja med njim in Bogom velika. Prerok Izaija zato pravi, da je v mirovanju in zaupanju naša moč. Psalmist pa poudarja, naj utihne pred Gospodom vsa zemlja!

 

Jezusova molitev Oče naš je molitev celokupne Cerkve. V izvirni obliki ima 56 besed, Deset zapovedi pa jih imajo 297. Najmanjša odredba evropske komisije pa ima več deset tisoč besed. Po vsem tem se sprašujemo, ali lahko molitev s tako malo besed sploh pove kaj resnega in pomembnega?

Vsekakor nam Jezus v molitvi Oče naš posreduje povsem novo sliko Boga, ko pravi v aramejščini: Oče naš, ki si v nebesih… Jezusov Bog je naš Oče, aramejsko »aba«, kar se prevaja kot »dragi, ljubljeni očka«. Ne gre za nek nov naziv Boga, ali za njegov vzdevek, ampak za najintimnejši odnos, ki ga imamo lahko z njim.

 

Vsepovsod okoli nas vlada kriza. Sodobna družba je družba brez očeta. (vaterlose Gesellschaft) Oče je odmaknjen in celo usmrčen, otroci pa so se razbežali kot sirote. Gre za hudo krizo vrednot, za degeneracijo človeštva in njegove identitete. Potrebna je duhovna obnova povezovanja z Očetom. Zato je bolj kot kdaj koli potrebna molitev Oče naš, kajti ta molitev je »summa laudis divinae« - vrhunec vsakega čaščenja Boga.

 

Živimo v času globalizacije, kolektivizacije in relativizma, ko se vse preračunava v parameter nekakšnega povprečja in se posameznik zgublja v masi. Vsi nosijo jenas, ženske in moški, bogati in revni, od Pacifika do Atlantika. Zato je bolj kot kdaj koli potrebna Jezusova skrb za posameznika, za človeka. Objekt Jezusove pastorale je posameznik. Hudič ustvarja množice, Jezus pa človeka puli iz te brezoblične mase in iz njega naredi osebo. Evangelij je zato veselo oznanilo v veselem oznanilu. Evangelij je proces personalizacije, ker Bog ljubi posameznika. Ni mu do nekega abstraktnega človeštva. V stari zavezi se Bog obrača narodu in z njim naredi zavezo, v novi zavezi pa se obrača k posamezniku, kakršnemu koli in kjer koli. Jezusova ljubezen ne dovoli, da bi bil kdor koli izključen iz dometa njegove ljubezni. Njegova ljubezen je nesrečna, če je kdo nesrečen. Vsakega izgubljenega človeka nosi kot bolečino v svojem srcu.

 

Jezusov Bog ni stoični, panteistični ali pa nedosežni in oddaljeni abstraktni bog filozofije, ampak konkretni Bog, ki je z nami in je naš Oče, aramejsko »aba«, kar se prevaja kot »dragi ljubljeni očka«. Ne gre za nek nov naziv za Boga, ali za njegov atribut, ampak za najintimnejši odnos, ki ga imamo lahko z njim. Tako otroci imenujejo svojega očeta. Ne kličejo ga po imenu, ampak preprosto – očka, ati, oči. Jezus nam tako posreduje povsem novo sliko Boga, ko pravi, da je Bog naš Oče. To je novost veselega oznanila evangelija. Zdaj vemo, da nas biblični Bog brezpogojno ljubi. Sodobna sekularizirana družba Boga Očeta zavrača, kajti postajamo otroci iz epruvete in genetične manipulacije, v nas pa ječi nostalgija po Očetu. Odnos z Očetom pa je odnos ljubezni. Hiša našega Očeta ni zapor, ni vojašnica, ni taborišče, ampak je dom ljubezni. Prave ljubezni pa ni brez svobode. Tu ni verig, ključavnic, sužnjev in zapahov. Vsa vrata so odprta in na vseh piše: Ljubi in delaj kar hočeš! (Avguštin) Oče se daruje za nas, kajti življenje nima smisla, če ni darovano.

 

Človek ne more biti kristjan, če ne moli, tako kot ne more živeti, če ne diha, kajti molitev je zdravilo za vse bolezni. (R. Guardini)

Tako je molitev Oče naš povzetek celega evangelija. Je ključ za razumevanje Jezusovega oznanila. Je večna šola vsake molitve in življenja. Ta molitev mora dopolnjevati in navdihovati vsako našo molitev, kajti Oče naš je molitev vseh molitev. V Svetem pismu ne boste našli ničesar, kar ni zajeto v Gospodovi molitvi. (Tertulijan) Ona je ključ za razumevanje Jezusovega oznanila in je večna šola vsake molitve in življenja.

 

Oče naš je molitev sinov in hčera. Zaimek »naš« nas postavlja v občestvenost, v bratstvo, v skupnost, v Cerkev. Nihče nima monopola nad krščanskim Bogom. Nobena veroizpoved in noben posameznik. Oče je »naš«.

To pa je težko izreči, kajti moram imeti hrabrost, da ga delim z drugimi in druge vključim v Očetovo družino. Moram se upreti svojemu egoizmu in predsodkom, kajti Bog Oče ni moj, ampak je naš. Bogu lahko rečem moj Oče, ampak samo, če sprejmem, da je on tudi naš Oče. Kajti če imam Boga za Očeta, me Bog sprašuje tudi po bratu in sestri, po bližnjem. Kot da nam želi reči: Če on ni tvoj brat, potem tudi jaz ne morem biti tvoj oče. Molitev Oče naš je sinovska šele takrat, ko je bratska. Zato zajema cel globus. Vsi smo sinovi in hčere istega Očeta, zato smo tudi medsebojno bratje in sestre. Vera v Boga, ki je Oče, vrača človeku sočloveka, bratu pa sobrata. Pravi odnos do brata pa je vedno ljubezen, ne pa interes.

 

Frančišek Asiški je dojel globino Oče naša, ko je nag stopil pred svojega zemeljskega očeta in mu rekel: »Do zdaj sem te imenoval oče, odslej pa lahko brezbrižno rečem tudi: Oče naš, ki si v nebesih, nate sem stavil vse svoje upe!«  

 

Mislim, da se angeli v nebesih ne morejo dovolj načuditi temu, da ljudje, ki nam je dana prednost molitve, to prednost tako malo izkoristimo. Ko vernik moli, je podoben tistemu, ki vleče vrv v zvoniku, da bi premaknil zvon. Človek vleče vrv tu spodaj, na zemlji, zvoni pa zgoraj, v nebesih. (Spurgeon)

 

Dr. Daniel Brkič

Človek ne more biti kristjan, če ne moli, tako kot ne more živeti, če ne diha, kajti molitev je zdravilo za vse bolezni."

(R. Guardini)