Martin Luther je ocenil, da velja Jakobovo pismo za »slamnato poslanico«, ki naj ne bi sodilo niti med kanonične knjige, a gre očitno za veliko Luthrovo zablodo. Z Luthrovim pretiranim obsojanjem rimske teologije glede odrešenja po dobrih delih, bi bilo Jakobovo pismo skoraj pozabljeno. Jakob namreč naglaša pomembnost dobrih del, ko pravi, da je »vera brez del mrtva«. V resnici pa prav Jakob govori s tako silovitim jezikom, da se z njim ne da primerjati nič iz zgodnje krščanske književnosti, razen Jezusovi govori. (Theodor Zahn)

Biblicist F. Mussner je zapisal: »Jakobovo pismo je pravzaprav blizu Jezusu in Jezus bi gotovo podpisal vsak njegov stavek.«
 

Jakob pravi: »Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost.« (Jak 1,2-3)

Grška beseda za preizkušnjo (peirasmoi), ki je zapisana tem mestu, govori o tem, da Gospod preverja našo ustreznost. Gre za opravljanje postopka za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti in učinkovitosti. Bog na tak način preverja ustreznost Jezusovega učenca. Pa ne zato, da bi nas s tem zlomil, ampak da bi mi pridobili na stanovitnosti. Nek romunski pastor je v času totalitarnega komunističnega režima, ko je bil preizkušan s preganjanjem, rekel: »Kristjani smo kot žeblji. Bolj ko tolčejo po njih, globlje gremo v Kristusa!«   

 

Grška beseda, ki jo omeni Jakob, je sestavljena iz delčka »peira«, kar pomeni »izkustvo, ali izkušnja, ki te pripelje do novih spoznanj«. Samostalnik »peirasmos« pa govori o težavah, preglavicah, nadlogah, stiskah in nesrečah, ki so mnogotere.

Jakob pravi, da so preizkušnje »razne«, izvirnik pa, da so »mnogotere«. Toda ker so težave mnogotere, je tudi Božja milost mnogotera, saj Sveto pismo pravi: »Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel.« (1 Pt 4,10)

 

Jakob v izvirniku pravi: ko »padete« (gr. peripipto) v preizkušnje, ne pa, ko »pridete« v preizkušnje. Isto besedo »peripipto« najdemo tudi v Lukovem evangeliju 10,30, kjer Jezus pravi: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli…«

Torej, glede preizkušenj smo nemočni in si ne moremo sami pomagati, niti jih lahko izbiramo. V težko situacijo preprosto padeš. Pravi razlog preizkušenosti vere pa je, roditi stanovitnost. Mnogotere težave preverjajo ustreznost in verodostojnost Jezusovega učenca.

Vse to pa ima en sam namen, ki je izražen z grško besedo »hupomone«, kar pomeni potrpežljivost, ki ustvarja vztrajnost in obstojnost, torej stanovitnost. Gre za preverjanje naše ustreznosti kot Jezusovih učencev.

Ko Jezus govori o znamenjih poslednjega časa in o stiskah, ki bodo nastopile ob njegovem drugem prihodu, pravi: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« (Lk 21,19)

 

Glede avtorstva Jakobovega pisma je veliko teorij. Jakobovo pismo je napisano s solidno grščino, zato nekateri kritiki dvomijo, da bi bil spis lahko delo Jezusovega brata Jakoba. Zadnje raziskave pa dokazujejo, da je bila Palestina v tistem času zelo helenizirana in so grščino dobro znali celo podeželani in ribiči.

Najverjetnejši pisec Jakobovega pisma je tako Jakob, ki je vodil jeruzalemsko Cerkev, in je tudi sam izkusil mučeniško smrt. Pretepli so ga z gorjačo, ga kamnali in ga vrgli z vrha templja (J. Flavij, Evzebij, Hegesip). Pisec je tako že pred svojo mučeniško smrtjo govoril o »svetih preizkušnjah«, ki jih Bog dopusti z določenim namenom.

 

Samo en način je, da pobegneš iz preizkušnje, in ta je, da greš skozi preizkušnjo. Jakob pravi, da gre za preizkušenost naše vere. Pri tem uporabi grško izrazoslovje, ki govori o preverjanju dragocenih kovin, ki pokaže, ali so le te prave. Mnogokrat smo izpostavljeni preganjanju, boleznim, trpljenju in žalosti. Celo ljudje tega sveta se strinjajo, da težave krepijo karakter. Navsezadnje, ali sploh obstaja kaka stvar, zaradi katere ni treba trpeti? Kajti kdor ni trpel, ne ve ničesar. Duša ne bi imela mavrice, če ne bi bilo solza. Charles Kettering je zapisal: »Težave so cena napredka. Dobre novice me slabijo, slabe pa krepijo.«

Nekatere življenjske težave ne bodo nikoli odstranjene. Moramo se jih naučiti sprejemati in verjeti, da nam je dovolj Božja milost. Apostol Pavel je tri krat prosil Gospoda, naj odvzame »trn« iz njegovega telesa, pa mu je Gospod raje podelil milost, s katero je lahko to prenašal. (2 Kor 12,8-10) Kje so zdaj ob vseh teh besedah Svetega pisma lažnivi učitelji evangelija prosperitete, evangelija uspeha?

 

Večini primanjkuje modrosti, da bi na stiske gledali iz Božjega gledišča in stališča, ker gledamo le trenutno in omejeno. Mi vidimo le eno stran, Bog pa celoto. Preizkušnje so podobne tapiseriji, ki je na hrbtni strani vsa zapletena, zavozlana in zamršena z nitkami, na pravi strani pa gre za umetnino. Sveto pismo nas uči, naj tisto, česar ne moremo spremeniti, niti na to vplivati, sprejmemo od Boga. Gospod nad takšnimi izreka svoj blagoslov. Jakob zato zaključi: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: »Bog me skuša.« Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar.« (1,12-13) Bog preizkuša, satan pa skuša! Bog dopušča preizkušnje, satan pa nastavlja skušnjave.

 

Venec je veljal v antičnih časih za znamenje zmage. Ta venec ni nekakšna kraljevska krona, ampak venec zmage in veselja. Vsako obnašanje, ki ni v skladu z vero, je brez vrednosti in je le primer prazne pobožnosti.

Slišal sem zgodbo o trgovcu, ki je primer zmotne, ogoljufane pobožnosti, ki ne nudi tistega, kar od nje pričakuješ. Ta trgovec je živel nad trgovino, in preden jo je odprl, je imel vsako jutro pogovor s svojim pomočnikom: »Janez!« »Tukaj sem, gospod!« »A si vlil vodo v mleko in ga razredčil, da ga bo več? A si obarval maslo z rumenilom? A si tudi v kavo vmešal dovolj cikorije?« »Da, sem gospod!« »Dobro, potem pa pridi, da skupaj opraviva še jutranjo molitev, preden odpreva trgovino in začneta vse to prodajati!«

 

Takšna pobožnost je varanje samega sebe, brez pripravljenosti na trpljenje in svetost. Poglejmo, kaj nam pravi glede preizkušnje pisec Hebrejcem: »Pozabili ste na spodbudo, ki vam govori kakor sinovom: Moj sin, ne  zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?« (12,5-7)

V bolnišnici je ležal zelo bolan otrok. Niti oči več ni mogel odpreti, niti ust, da bi govoril. Zdravniki so se borili za njegovo življenje. Potem so poklicali njegovo mamo. Ko je prišla, je brez besed položila svojo roko na otrokovo vroče čelo. Bolnik je rekel: »Mama, ti si, kako vesel sem, da si prišla.« Na smrt bolan otrok ni odprl svojih oči, ni slišal maminega glasu, toda začutil in prepoznal je mamino roko. Takoj ko je položila svojo roko na njegovo znojno, vroče čelo, je vedel, da je to njegova mama. Ranjeno srce prepozna Božjo roko sočutja in ljubezni. Dovoli, da Jezus položi svojo roko na tvojo bolečino, na tvojo rano, na tvojo preizkušnjo in vedi, da je vse to z določenim namenom.

John Wycliff (znani teolog iz 14. stoletja) je zapisal: »Naj nihče sam zase ne misli, da je svet, če ni preizkušan, kajti brez preizkušenj ni svetosti. Nasprotno, tisti, ki so najbolj sveti, imajo največje preizkušnje, kajti višja ko je gora, močnejši je tudi veter. Poglej na preizkušanega Joba. Bolj ko stremiš k svetosti, močnejša je peč preizkušnje. Bolj ko ljubiš Gospoda in mu služiš, več težav imaš!«

 

Prvi mučenec Štefan, ki je bil poln Svetega Duha in čigar vera je bila preizkušana s kamnanjem, je molil: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« In ko je to rekel, pravi pisec Luka, da je zaspal. Cerkveni očetje pravijo, da če ne bi šel Štefan skozi to strašno preizkušnjo, Cerkev ne bi imela Pavla, teologa in apostola poganov. Nikoli ne vemo, kaj s preizkušnjo rojevamo.

Blagor ti, če si preizkušan, kajti Bog te želi narediti podobnega Kristusu, zato si v lončarjevi delavnici, kjer lončar glino oblikujejo in jo da v ognjeno peč, da postane izdelek čvrst in uporaben. Gospod ve, da se bomo od njega umaknili in ga slej ko prej zapustili, če ne bomo skupaj z njim križani s preizkušnjami. Gospod ve, da bo slej ko prej naša gorečnost ohladila, če nam bo šlo v življenju dobro in bomo na Boga pozabili. Tistega dne, ko ne bomo več goreli v ljubezni, pa ne bomo samo mi, ampak bodo tudi mnogi okoli nas umrli od hladu.  Nek cerkveni oče je rekel, da smo obžalovanja vredni, če Bog celo satanu ne bi dopustil, da bi bili preizkušani. Kajti če nimamo preizkušenj, ali nismo potem prijatelji demonov in zlih duhov?

 

Kolikor koli se nam zdijo preizkušnje ponižujoče, so najzanesljivejši znak in dokaz, da smo na poti v nebesa. Ni nam treba moliti, da ne bi imeli preizkušenj, ampak da bo Gospod z nami v vsaki preizkušnji. Moliti pa moramo, naj ne bi bili vpeljani v skušnjavo, ampak da bi bili rešeni hudega.

Zapomnimo si, da nihče ni toliko delal na Jobovi svetosti kot prav Gospod Bog, ker je nadenj dopustil takšne preizkušnje. Kajti največji svetniki so tisti, ki jih satan po Božji dopustitvi najbolj napada in zapeljuje. Gospod izkoristi satanovo hudobijo za izgradnjo svetništva v nas. Tako je satan obsojen na to, da mora celo proti svoji volji posredno (indirektno) sodelovati pri Božjem načrtu odrešenja in naše posvetitve, Bogu v slavo. (Janez Zlatousti)

Ne boj se, ker je hudičeva moč podvržena Božji suvereni moči. On lahko samo »laja na verigi«, ne more pa te ugrizniti. Lahko ti zadaja strah, ne more pa ti storiti nikakršnega zla, niti hudega.

Preizkušana duša, ki je povezana z Bogom, zadaja satanu strah, kakršnega mu zadaja Bog sam. Kdor je sredi preizkušnje v Bogu, se ne boji hudiča bolj, kot bi se bal muhe ali pa mravljice. (T. Akvilska) Nekega dne bomo spoznali, kako dragocene so bile preizkušnje, ki so nas razpenjale na križ, kajti samo stanovitnost sredi preizkušenj kaže razliko med hudičevimi in Božjimi sinovi. (T. Akvinski)

Če nimaš nikogar, ki ti greni življenje, potem si hitro najdi nekoga, kajti brez preizkušenj ne boš mogel vstopiti v Božje kraljestvo. (T. Akvinski)

 

»Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.« (1 Kor 10,13) To je tisto, po čemer se kristjani razlikujemo od ostalih ljudi. Nekdo se je slikovito izrazil, ko je rekel: »Krtača preizkušenj lošči čevlje. Krtača se enkrat iztroši, čevlji pa se svetijo.«

 

Dr. Daniel Brkič

Če nimaš nikogar, ki ti greni življenje, potem si hitro najdi nekoga, kajti brez preizkušenj ne boš mogel vstopiti v Božje kraljestvo."

(T. Akvinski)