Napovedovalci imajo na televizijskem dnevniku le redko dobre novice. Poročajo o naravnih nesrečah, vojnah, terorizmu, grozečih klimatskih spremembah in o slabem gospodarskem stanju. Za konec pa vremenar napove še vremensko napoved.

Tudi Juda v svojem pismu govori o duhovni vremenski napovedi, ko pravi: »…Brezvodni oblaki so, ki jih mimo ženejo vetrovi, poznojesenska drevesa brez sadov so, dvakrat mrtva, izkoreninjena, divji morski valovi so, ki naplavljajo peno lastne sramote, blodeče zvezde, ki jih čaka večna črna tema.« (Jud 1, 12-13)

 

Teolog Moffatt je zapisal, da je v teh vrsticah temeljito preiskano nebo, zemlja in morje, da bi lahko opisali in prikazali značaj in usodo tistih, ki ne ljubijo Gospoda in so se od njega oddaljili, saj pisec govori o oblakih, drevesih, valovih in zvezdah.

 

Kdo so ti ljudje? To so lahko verniki, ki dvigujejo svoje roke in slavijo Gospoda, ki drugim pričujejo evangelij, ki pridigajo in govorijo v duhovnih jezikih ter izvrstno poznajo Božjo Besedo, čakajo Gospodov prihod, toda njihovo srce je daleč od Gospoda. So nezvesti Bogu, uporni, trdosrčni, samopašni, neobrzdani, razuzdani, svojevoljni, duhovno ošabni, obvladani z duhom uporništva, brezbožnosti, godrnjanja, nezadovoljstva, grenkega sovraštva ter zavisti. Juda z vso resnostjo opozarja, da počasi polzijo (čeprav se tega ne zavedajo) v brezno večne črne teme, ki je namenjena hudiču in padlim angelom. Poglejmo, kaj o takšnih pravi apostol.

 

»Sramotni madeži«

Ko otroci jedo čokolado, umažejo čist kavč. Če kdo stopi z umazanimi čevlji na pravkar očiščeno preprogo, so na njej blatne stopinje. Ko jemo mesno omako, si lahko popackamo svileno kravato, ali pa bluzo. Če se nam to zgodi v ugledni družbi, nas je sram. S tem se je soočil tudi predsednik svetovne banke, gospod Paul Wolfowitz, ko je v Turčiji obiskal neko mošejo, in so se odkrile velike luknje v njegovih nogavicah (v mošeji se je moral seveda sezuti). Novica o tem, skupaj s fotografijami, je takoj preplavila svetovne medije. (Der Spiegel, 6/07)

 

Obstajajo pa tudi sramotni madeži znotraj krščanstva, madeži nesvetopisemskih naukov. Nemški Elberfelderjev prevod uporablja za sramotne madeže tudi izraz »čeri, podvodne stene«. Čeri so zahrbtne skale v vodi, težko razpoznavne in nevarne za ladje. Neevangeljski nauki prinašajo duhovno smrt, brodolom. Zato apostol Pavel piše: »Ohrani vero in dobro vest. Nekateri so to zavrgli in v veri doživeli brodolom.« (1 Tim 1,19).

Takšni, ki jih opisuje Juda, sedijo v vsaki cerkvi. Ko jih Božja Beseda in mili Sveti Duh kliče h kesanju, ne dovolijo Božji roki, da bi jih premaknila z njihovih mest. Molijo, naj bo Gospodova roka vedno nad njihovo glavo, toda svojo glavo izmikajo izpod Božje roke.

 

Juda jih na zelo slikovit način opiše, ko pravi, da takšni polzijo, tonejo globlje in globlje v večno črno temo. Oni so brezvodni oblaki, ki dež obljubljajo, a suhi zemlji ne morejo dati niti kapljice, zato so neuporabni in  nekoristni. Služijo le temu, da drugim zakrivajo sonce. Ženejo jih vetrovi raznih lažnivih naukov, ker niso utemeljeni v Božji Besedi in ljubezni.

 

»Brezvodni oblaki«

Na Vzhodu obljubljajo oblaki osvežujoč dež. Judje molijo za dovolj dežja. Tragično je, če se v deževni dobi na Orientu brezupno zbirajo oblaki, ne pade pa nič dežja. Takšni oblaki so slika za ljudi, ki ne prinašajo nič osvežujočega. Ti sicer obljubljajo – kakor oblaki napovedujejo dež – duhovne blagoslove, ozdravitve, blagostanje, uspeh in osvoboditev, toda v resnici puščajo za seboj le sušo in praznino, razočaranje, frustracije in neuspeh. »Oblak in veter brez dežja je človek, ki se hvali s praznimi obljubami.« (Prg 25,14). Gospod Jezus pravi povsem drugače: »Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« (Jn 7,38).

 

»Ki jih žene veter«

Vetrovi so pogosto primer za duhovne sile, tako v pozitivnem kot v negativnem pomenu. Hebrejska beseda »ruah« pomeni »dih vetra« in se uporablja za Svetega Duha. Jezus pravi Nikodemu: »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« (Jn 3,8).

Sveti Duh oživlja. »Tako govori Gospod BOG: Od štirih vetrov pridi, duh, in dihni v te pobite, da oživijo!« (Ez 37)

Kdor nima Božjega Duha, ne razpoznava duhov. V Svetem pismu so lažni nauki, vodeni od demonov, označeni kot »veter nauka«: »Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju.« (Ef 4,14).

»Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov.« (1 Tim 4,1) Take ljudi, pravi Juda, premetavajo vetrovi, kar pomeni, da niso stanovitni v nauku apostolov. Izpostavljeni so samovolji vetra in so omahljivi ter nezanesljivi. Danes so v porastu razvpita evangelijska gibanja, ki s sprevrženo teologijo poslušalce poneumljajo s smešnimi bedarijami in z zavajajočimi nauki za čehljanje ušes.  

Apostol Jakob pravi: »kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava.«

 

»Poznojesenska, gola, nerodovitna drevesa«

Izvirnik pravi, da je sezona za zrelost sadov že minila, a so zamudili. Njihovo steblo je zakrnelo, veje pa so suhe in so ostale brez sadov. Podobni so smokvi, ki jo je Jezus preklel, kajti »po njih sadovih jih boste prepoznali«. Takšni niso obrodili sadu Duha. (Gal 5,22-23) Schlachterjev prevod pravi, da so to »nerodovitna drevesa v pozni jeseni«. Namesto sadov so prinesli le trnje in osat.

 

»Dvakrat mrtvi«

Oni so dvakrat mrtva drevesa v vrtu Božje Cerkve. Zakaj so dvakrat mrtvi? Prvič so bili mrtvi zaradi »svojih prestopkov in grehov« (Ef 2,1), a so bili po Božji milosti oživljeni in opravičeni, a so znova mrtvi, ker so se odcepili, ločili od žive Davidove korenine Jezusa Kristusa. Zato so duhovno mrtvi, kar je slika Božje sodbe, ki se začenja v hiši Božji. Uprli so se Svetemu Duhu in grešili zoper Najvišjega. Imajo mrtvo korenino in mrtve veje. 

 

»Izkoreninjeni«

Možno je, da nekdo pripada krščanstvu, vendar nima osebnega odnosa z Jezusom. Jezus je v priliki o polju rekel: »Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten.« (Mt 13,20) Ko pride stiska, takoj odneha. Tak je izkoreninjen, ker nima osnove v Gospodu. Kar pa je izkoreninjeno, ne more več vznikniti v življenje. 

 

»Divji morski valovi«

Juda nadaljuje, da so takšni kot divji morski valovi, ki naplavljajo pene lastne sramote. Izvirnik govori o valovih, ki stalno naplavljajo na obalo ob oseki mulj, blato in smeti. Izaija 57,20 pravi: »Ne morejo se umiriti, njihovi valovi pa burkajo glen (izv. sluzaste usedline) in blato…« Vsake toliko časa divje izbruhnejo iz njihovega srca umazane usedline, ki se tam kopičijo. So neukrotljivi in neobrzdani, ker ne spoštujejo avtoritete. Hvalijo se s tistim, česar bi se morali sramovati.

 

»Blodeče zvezde«

Končno, oni so kakor blodeče zvezde, ki se iztirijo in izgubijo smer, zato padajo v globino teme, ki je pripravljena padlim angelom. Blodeče zvezde se ne gibljejo po ustaljenih poteh. Zvezde stalnice, ki so na nebu, nam lahko dobesedno kažejo pot. Nasproti temu pa blodeče zvezde na prinašajo orientacije, ampak vodijo v zmešnjavo. Takšne blodeče zvezde so lažnivi učitelji in preroki, ki kot zvezdni utrinek, le za trenutek zaplamenijo in zažarijo na verskem nebu, in kot komet ali pa meteor pustijo za sabo kratkotrajno sled, a se izgubijo v temi.

Biblija govori o zvezdah, ki so padle z neba, kar slikovito pomeni, da so pod vplivom demonskih oblasti. To so lahko znane religiozne osebnosti. »Zrasel je do nebesne vojske, vrgel nekaj vojske in zvezd na zemljo in jih pomendral.« (Dan 8,10).

»In zvezde na nebu so popadale na zemljo, kakor smokva otrese nezrele sadeže, če jo premetava silovit veter.« (Raz 6,13).

»Zatrobil je peti angel: in videl sem zvezdo, ki je padla z neba na zemljo. Dan ji je bil ključ za žrelo brezna.« (Raz 9,1).

»Jezus jim je rekel: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba.« (Lk 10,18)

Kdor se pa opredeli za Jezusovega sledilca in sledi njegovi luči, hodi po pravi poti, kajti »razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba in bodo kakor zvezde za vso večnost.« (Dan 12,3)

 

Cerkev potrebuje oblake polne vode, ki prinesejo duhovno poplavo in prebujenje suhi zemlji. Potrebuje zdrave, odrasle, zrele, odgovorne, z vso duhovno kondicijo in orožjem opremljene svete može in žene, ki se bodo uprli sovražnim silam, opremljeni z Božjim orožjem. Cerkev potrebuje veter delovanja Svetega Duha, ki veje kjer koli hoče in na svoj način. Potrebuje rodna drevesa, ki so živa, zelena in mogočna. Potrebuje mir tihe reke in zvezde stalnice, po katerih se lahko orientiraš, ne pa da počasi in neopazno polzijo, dokler končno ne zdrknejo v večno temo pogube.

 

Naše služenje Gospodu ne sme biti samo podobno služenju Gospodu. Naše oboževanje ne sme biti samo podobno oboževanju. Mi ne smemo oboževati oboževanja. Mi moramo oboževati Jezusa! Verniki ne smemo ostati prazni, votli, suhi in hladni vrči, ampak moramo biti kipeči lonci, podžgani z ognjem Božje moči.

 

Dr. Daniel Brkič

Verniki ne smemo ostati prazni, votli, suhi in hladni vrči, ampak moramo biti kipeči lonci, podžgani z ognjem Božje moči. "