Davnega leta 1530, dan pred velikim zborom v Avgsburgu, so sedela tri ugledna državna svétnika v gostilni ob vinu. Pogovarjali so se o jutrišnjem dnevu, o mladem kralju Karlu V., ki ga še niso videli. Spraševali so se, kako zgleda, ali ima tipičen izgled habsburške dinastije, orlovski nos, in nasploh, kdo vse bo prišel na državni zbor... Niso opazili, da je med tem vstopil neznanec, nevsiljivo oblečen in nadvse neopazen. Sedel je v kotu znane mestne gostilne, blizu njihove mize. Ko je slišal, da so v pogovoru velikokrat izgovorili ime Karel, je neznanec vstal, stopil k njim in jim rekel: »Kralj Karel V., to sem jaz.«

 
Medtem ko so nekoč vedoželjni ljudje preživljali noč na običajen način in sanjarili svoje sanje, je Bog v njihovi bližini, na betlehemskih poljanah, izvršil in izpolnil svojo največjo obljubo. Skriti Bog je pokazal svoje pravo obličje, kot pravi prerok Izaija: »Resnično, ti si skriti Bog, Bog rešitelj!« (Iz 45,15)

Bog je na delu, celo v delčku atomov. A prikrit, skrit. Toliko skrit, da zaradi tega nekateri celo pravijo, da ga ni. No, hkrati pa je toliko razkrit, viden in prisoten, da akademik, apostol Pavel pravi: »V njem živimo, se gibljemo in smo (živimo).« (Apd 17,28)

Skriti Bog je pustil svoje sledi na svetu. Tisti, katerega ne moremo neposredno videti, ima svojo sliko. Kaj? A obstaja kakšna slika Boga? Popolna Božja slika je Jezus Kristus. On je razodetje nedoumljivega Boga. »On (Jezus) je podoba nevidnega Boga ...« (Kol 1,15) »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on  ga je razložil.« (Jn 1,18)

Učenec Filip je zato Jezusa vprašal: »Gospod, pokaži nam Očeta in dosti nam bo!« Jezus pa mu je odgovoril: »Kdor vidi mene, vidi Očeta, ki me je poslal.« (Jn 14)

 

Na prvo božično noč je Gospod Bog razbil pred družino človeštva tišino in slutnje, snel masko starozavezne strogosti zakona s svojega obraza in v trenutku svojega učlovečenja pokazal svoj pravi obraz, obraz usmiljenja, odpuščanja, sprave in ljubezni. In Božja obljuba, Božja Beseda, je postala meso. Bog je takrat spregovoril z eno samo Besedo. Ta Beseda ima ime Jezus. In to je dovolj, kajti kdor bo klical njegovo ime, bo rešen. Tako je Bog tisto prvo božično noč uresničil davne sanje ljudi in izpolnil njihovo hrepenenje po njem. Vstopil je med nas kot sopotnik in naš Odrešenik.

Hotel se je razodeti kot človek, da bi lahko tudi trpel kot mi. Za vsako ljubezen je namreč pomembno, da se izgovori, da se izrazi, pokaže. In takrat, v tisti ovčji staji, je Bog postal Bog Nove zaveze, Bog bližine, Bog brat, Bog prijatelj, Emanuel, Bog z nami.

 

Zamisli si, da se sin nekega znanega zdravnika spotakne ob kamen in se pri tem zelo poškoduje. K njemu takoj pride oče, ga ljubeče dvigne, potem ga neguje, dokler sin ne ozdravi, nakar mu sin izkaže veliko hvaležnost in ljubezen. Ta sin ima brez dvoma veliko razlogov, da ljubi svojega očeta.

Lahko pa zgodbo obrnemo še drugače. Oče je zvedel, da je na poti, po kateri bo šel njegov sin, velik in nevaren kamen, zato sina prehiti in kamen odstrani s poti tako, da ga pri tem nihče ni videl. Niti sin. Zagotovo ta sin, ki je predmet daljnovidne očetove ljubezni, ker ne ve pred kakšno nesrečo ga je oče rešil, očetu ne bo izkazal hvaležnosti in ljubezni. Če pa zve, kakšna nevarnost je bila na poti, in kaj je oče storil zanj, ga bo ljubil še bolj, kot bi ga sicer.

Jaz in ti sva predmet daljnovidne ljubezni nekega očeta, ki ni običajen oče, ampak nebeški Oče, ki je poslal na svet svojega Sina, da nas reši. Hoče, da vemo, koliko nas ljubi, zato nas vedno vodi na Golgoto. Hoče, da vemo, da je prišel zato, da odstrani kamen greha in smrti z naše poti.

 

Naše staro, grešno življenje je podobno ladji, ki je doživela brodolom. Nepomična je ostala v mulju in blatu, povsem na dnu. Vsi napori, da bi se dvignila, pa so zaman. To me spominja na resnično zgodbo o mladem inženirju, ki je bil zadolžen, da zgradi velik most čez del pristanišča v New Yorku. Iskali so čvrst temelj za nosilni steber, a so v globini našli v blatu staro tovorno ladjo, polno zidakov in kamenja, ki je davno tam utonila. Navkljub vsem poskusom je ostala nepomična. Potem pa je mlad inženir zbral veliko ladij, da bi dvignil potopljeno ladjo z debelimi jeklenimi vrvmi, vendar na poseben način. Čakal je, da po oseki pride plima. Voda je rasla in rasla in istočasno dvigovala ladje, s tem pa tudi potopljeno ladjo z dna.

 

Spoštovani bralec, dovoli plimovanju morja Božje ljubezni in Svetemu Duhu, da te dvigne z dna. Dovoli, da tvoj poraz postane uspeh in napredek. Dovoli, da te objamejo vezi Božje ljubezni in odpuščanja. Ni ti treba ležati na dnu, v mulju in blatu sovraštva do Boga. Danes je dan odrešenja, dan milosti. Dovoli, da Sveti Duh naveže na te rešilno vrv in da te plima morja Božje ljubezni dvigne iz blata greha, zamer in smrti. Nikoli ne pozabi: Bog je na tvoji strani. Ljubi te, bolj kot si misliš.

 

Danes še komaj kje najdemo nočno tišino. Okoli nas ropotajo avtomobili, nad nami grmijo letala, ali pa nas zbudi lajež kakega psa, ali pa vpitje nočnih popotnikov. Kako izrazit mir je bil na betlehemski poljani. Tako skrivnosten mir, da je prišlo petje angelskih zborov še bolj do izraza. Tisto prvo božično noč je bila z nebeško pesmijo izpolnjena cela atmosfera vesolja.

In ti hvalospevi še niso prenehali. Pastirji so jih sprejeli, prva krščanska Cerkev pa je nadaljevala rojenega Odrešenika slaviti z vso radostjo.

Ko se je rodil Odrešenik sveta, so angeli oznanili veliko veselje, ki je za vse ljudi. Ni lepšega kot nekomu prinesti veselo vest. Ta vest ni zapletena in nerazumljiva, ampak je kratka in vsem jasna: »Veselite se, ker se vam je rodil Odrešenik!«

 

Rojeno Dete je vredno pozornosti, kajti k sebi privlači ljudi. Ko se rodi kak otrok, ga pridejo pogledat babice, dedki, strici, tete, sosedje in prijatelji. Tako je bilo tudi v Jezusovi deželi, toda dete Jezus privlači celo ljudi iz naj daljnih dežel. K njemu so prišli trije kralji in se mu poklonili.

Zakaj vsemogočni Bog prihaja v kaos sveta v podobi deteta? Zakaj ne vstopa triumfalno? Ne gre za nikakršen Božji trik, ampak gre za jedro božičnega sporočila. Bog nas ne prisiljuje, ampak nas premaguje in obvladuje s pojavom majhnega deteta. Naše srce osvaja z ljubeznijo in nas uči ljubiti, ne z nekim ognjevitim govorom, ampak z obrazom nebogljenega otroka.

Kdor se zazre v tak obraz Boga, ne more več živeti dalje, kot da se ni nič zgodilo. Angeli in pastirji so prav zaradi tega veselo prepevali. Prav zaradi te neverjetnosti nas božični dogodek fascinira in bolj prepričuje naše srce, kot naš razum. Tak pa je samo krščanski Bog, ki je iz solidarnosti do človeka poslal na ta svet svojega Sina. Zato se je že iz lesa jaslic začel oblikovati les križa, ki dokazuje popolno in dokončno Božjo solidarnost s človekom, tudi v trpljenju in v smrti. Bog je postal človek, da bi mi lahko postali Božji. Bog ni ostal samo nemi opazovalec z nebeških nedosežnih višin, ampak se je najrealneje vmešal v naš svet, zato mu dovoli, da vstopi tudi v tvoje življenje.

 

Mnogo let pred Jezusom je hodil po ulicah s svečo v roki filozof Diogen, in to sredi belega dne, ter vpil: »Iščem človeka!« A ga ni našel. Mnogo let po Jezusu pa je neki drugi filozof, Nietzsche, hodil s svetilko po svetu in vpil: »Iščem Boga!« In ni ga našel. Potem je prišel do zaključka, da je ta Bog mrtev.

 

Božični dogodek nas vabi k premisleku, ki je povsem nasproten filozofskim tezam: Bog ni mrtev, ampak je živ, in kot tak je našel človeka! Zakaj? Zato, ker se je rodil sredi zemeljske noči, da bi postal razodeti Bog. Da bi ga odkrili, ne potrebujemo sveče, niti svetilke, kajti pred 2000 leti je prišel Kristus v betlehemski hlev in nam dal odgovor na oba vprašanja: »Kje je človek in kje je Bog?«

 

Božič nam odgovarja na še eno pomembno vprašanje. Dobri Bog, čeprav je neomejen in suveren v svojih odločitvah, si je izbral za svoje bivanje na zemlji družino, da bi nam pokazal, da se na tem svetu nič ne dogaja brez skupnosti, družinske ali pa družbene. V tem hitrem sociološko-tranzicijskem obdobju pa prav družina kot skupnost zgublja svoj pomen in vrednote. Družine vse bolj in bolj prevzemajo materialistično-hedonistični način življenja, kar pomeni, da je dobro in vredno samo tisto, kar posedujemo in kar daje užitek. Prav to pa je razdvojilo medčloveške odnose in dezintegriralo družine.

To, da je Vsemogočni Bog zaupal nebeško Dete družini Marije in Jožefa, je dokaz, da za Boga pomeni poroka in družina eno najdragocenejših dobrin človeštva. Danes tak Božji vzor ni sodoben, ker je družinsko življenje v zastrašujočem zatonu, kajti mladi se več skoraj da ne poročajo, ker se nočejo odgovorno obvezati za sobivanje, otroci so mnogim v breme, že sklenjene zakonske zveze pa se z naglico rušijo. To ni le demografsko-sociološki problem, ampak predvsem napad na Božji stvariteljski red. Človeštvo je pozabilo tisto najosnovnejše, da se ljubezen ustvarja in živi le v skupnosti. Vse drugo je sebičnost, ki kaže na osebnostno nezrelost. Zato redefinirajmo letošnji božič in premislimo tudi o tem.

 

Težko mi je svojo misel končati s tem, kar moram zapisati. Sprašujem se, zakaj Božja ljubezen ni ljubljena? »K svojim je prišel, a ga niso sprejeli.« (Jn 1,11). Tako je žal od vedno, tako je tudi danes. Ljubezen, ki se je v Betlehemu rodila za nas, in ljubezen, ki se je dala razpeti na Kalvariji zaradi nas, je največkrat zavrnjena. A božič se je zgodil prav zaradi Božje ljubezni, kajti Bog ne more drugega, kot samo ljubiti.

 

Zakaj k Odrešeniku še nismo zares prišli, ko pa nam je vendar tako blizu?

 

Dr. Daniel Brkič

Tudi če bi bilo Dete v Betlehemu tisočkrat rojeno,

če ni  v mojem srcu, je vse izgubljeno." 

(Angelus Silesius)