BOG, ZAKAJ?

BOG, ZAKAJ?

Včasih pomislimo: »Zakaj se dogaja to ravno meni. Bog bi moral z mano lepše postopati.« Takšno razmišljanje je zelo nevarno, pa ne zato, da bi grešili in se zamerili Bogu. On nas razume. Nevarno je zato, ker lahko zaradi občutka krivde končamo v psihični razdvojenosti. Razlika med vernimi in nevernimi namreč ni v tem, kaj se komu dogaja, ampak v tem, kaj lahko kot kristjani s tem, kar se nam dogaja, naredimo.
Razvpita vprašanja o zlu in trpljenju so prastara teološko-filozofska vprašanja in žal brez popolnega odgovora. S temi vprašanji bomo šli v grob in v njih videli navidezni Božji spodrsljaj, saj je to, da dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, običajno razlog za dvom v obstoj vsemogočnega in ljubečega Boga. Namreč, če Bog zla ne more odstraniti, potem ni vsemogočen. Če pa zlo lahko odstrani, pa ga noče, potem ni dober.

O tem se je spraševal tudi pisec Michel Quist, nakar je zapisal: »… Ne želim si Boga lutkarja, ki bi z neba vlekel za vrvice, privezane na igralce človeške komedije, zavračal zlo in dopuščal samo dobro. Rekel sem, da bi si ne želel Boga, ki bi nam na pladnju nudil povsem izdelan svet, kjer bi lahko živeli brez vsakršne nevarnosti; da bi ustvaril ubogljive ljudi, ki bi znali samo ljubiti. Rekel sem, da sem raje sprejel ceno svobode, čeprav vključuje tudi trpljenje, ker je ta svoboda neposreden, najlepši in največji dokaz, da smo ljubljeni … Še ptica se v svoji svobodi obrne proti vetru in mu lahko kljubuje, da bi se mogla dvigniti više. Trpljenje, ki nas doleti, nam pomaga, da duša zori … Bog nas je ustvaril svobodne, toda svoboda nam je lahko dana tudi v pogubo. Zlo je na svetu zato, ker smo se za zlo odločili v svoji svobodi. Če pa nam Bog ne bi dal svobode, ne bi bil Bog ljubezni …«

Poučna zgodba govori o dečku, ki je prejel v dar lepo stensko uro. Ves ponosen jo je obesil na zid svoje sobe. Pozabil pa je nanjo obesiti uteži. Medtem ko je bil v šoli, je njegova mati na uro skrbno obesila uteži in uro tako spravila v tek. Ko pa je prišel deček domov, in to ugotovil, je ves nesrečen zavpil: »O, moja uboga ura, ni pravično, da moraš prenašati tako težko breme. Odvzel ti ga bom.« Tako je tudi storil. In kaj se je zgodilo? Ura se je takoj ustavila in kot da bi govorila: »Zakaj si mi odstranil te uteži? Ali res ne razumeš, da brez njih ne morem delovati, da sem se brez njih zaustavila in postala nekoristna. Samo zaradi uteži grem lahko naprej.« Mar ni tako tudi v življenju? Kolikokrat ravnamo bolj otročje kot ta deček. V življenju imamo različne težave, stiske in bremena. To so naše uteži. Vendar brez njih bi bili nekoristni in bi se hitro zaustavili. Urini kazalci našega življenja bi kazali napačen čas. Zdi se nam nepravično, ko moramo vse to prenašati, vendar eno brez drugega ne gre. Ravno te uteži so gonilna sila, ki poganjajo uro našega življenja naprej. Zato ni nujno, da je trpljenje samo tragika, ampak se kaže v njem tudi milost. Uteži življenja nam pomagajo, da duhovno in čustveno zorimo in rastemo. Brez trpljenja bi se ura našega življenja zagotovo ustavila. Uteži nas poganjajo v tek, čeprav običajno tega ne razumemo in ne sprejemamo.
Jezus ni prišel, da bi nam odvzel trpljenje, niti da bi ga pojasnil. Ni prišel za to, da bi odstranil službo zdravnikov in grobarjev. Prišel je zato, da bi naša življenja in naše trpljenje napolnil s svojo navzočnostjo. Nekdo je lepo povedal, da nam Bog ni naložil bremena na hrbet zato, da bi nam zlomil tilnik, ampak da bi nas spravil na kolena, kajti Božja volja nas ne bo nikoli vodila tja, kjer nas Božja milost ne more varovati. Ljudje pravijo, da ne more obstajati ljubeči Bog, ker bi mu ob pogledu na ta zli svet moralo počiti srce. Saj mu tudi je počilo, na križu, sredi trpljenja, iz ljubezni do nas. Kdor ne vidi trpljenja Boga, ne vidi niti njegove ljubezni.

Dr. Daniel Brkič