MOČ EVANGELIJA

V davnih časih, ko še ni bilo radija, televizorja, niti interneta, so novice prenašali sli, ki so tekli iz enega mesta v drugo mesto. Ti glasniki so nosili vesele, ali pa žalostne vesti. Novica o veličastni zmagi Atencev nad Perzijci je ostala za vedno zapisana v zgodovini človeštva. Njo je kot glasnik prinesel Fidipid, ki je moral preteči kar 42 kilometrov, da bi predal veselo sporočilo o zmagi nad sovražniki. S tem je pretekel maratonsko stezo, ki se zato še danes tako imenuje v olimpijskih igrah in je še vedno dolga toliko kilometrov. Ko je prinesel veselo vest o zmagi Atencev in jo izgovoril, se je od utrujenosti zgrudil mrtev na tla. Grki so to imenovali »euangelion«, kar pomeni »veselo sporočilo, veselo oznanilo, vesela novica«. Tako je postala grška beseda »euangelion« sinonim za Evangelij.
Evangelij je postal vesela vest o odrešenju po Jezusu Kristusu. Cerkev ima najlepše poslanstvo - biti glasnik veselega oznanila o odrešenju. »Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh.« (Rim 10,15)

Jezus ni oznanjal evangelija obsodbe, ampak evangelij odrešenja. Ni oznanjal evangelija zakonov, ampak evangelij milosti. Ni oznanjal evangelija smrti, ampak evangelij življenja. Ni oznanjal evangelija Božje jeze, ampak evangelij Božjega usmiljenja, ljubezni in odpuščánja. Kaj pa mi?

Nek misijonar je to lepo prikazal v neki afriški vasi, ko so bili v kolibi iz vej. Tla so bila iz gline. Potem pa je predlagal, da bi jih oprali z vodo. Dodal je še nekaj milnice in tla pomival. Toda voda in čistilo tal nista očistila. Nasprotno – še slabše se je zgodilo. Nastalo je blato. Domorodci so dojeli. Bolj ko se hočemo sami »umiti in očistiti«, bolj blatni postajamo. Grešnik torej potrebuje novo srce, nova tla. Kristjani ne verujemo v nauk o samoodrešenju, ampak v odrešenje po Božji milosti.

John Green je zapustil študij in krenil v vzhodni del Londona, kjer so živeli najslabši in najbolj grešni ljudje tistega davnega časa. Bil je idealist in želel jim je pomagati, jih osvestiti in jih spremeniti. S sabo je vzel najboljše knjige tistega časa. Učil jih je brati in kako imajo lahko čista stanovanja, čiste ulice, kako se je nesmiselno opijati in krasti ... Učil jih je pravila. Nekaj let je živel med njimi, a se niso spremenili. Na koncu je rekel: »Nima smisla. Oni še naprej kradejo, preklinjajo, prešuštvujejo, pijančujejo, lažejo in hodijo umazani ...« Vrnil se je na oxfordsko univerzo in raje napisal knjigo o zgodovini Anglije.
V isti predel Londona je šel istočasno tudi evangelist W. Booth, ustanovitelj krščanske organizacije Vojska odrešenja (The Army of Salvation). S sabo je vzel Sveto pismo in ljudem oznanjeval veselo novico o odrešenju po milosti in veri v Jezusa Kristusa, Križanega. In kaj se je zgodilo? Ljudje so se spreobrnili in postali povsem novi. Iz pijancev, lopovov, vedeževalcev, umazancev in prešuštnikov so postali sveti možje in žene. Tudi njihovi domovi so se spremenili.

Zakaj je eden uspel, drugi pa ne? Eden je želel spremeniti ljudi v boljše ljudi, ki pa so še vedno imeli grešna srca, drugi pa je nastopil z veselo novico o Jezusu Kristusu, ki je spremenil njihova grešna srca in iz njih naredil nove ljudi.

Dr. Daniel Brkič