»Naslednji dan je Janez (Krstnik) spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter). (Jn 1,35-42)

 
Janez Krstnik je Jezusa predstavil kot Božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. Toda Janezovi sledilci tega še niso doživeli. Imeli so svojo religijo, niso pa imeli osebnega odnosa z Jezusom. Brez tega pa ni odrešenja, kajti Božje kraljestvo ne sprejema nespreobrnjenih vernikov. Lahko pa jih sprejme nespreobrnjena Cerkev.

 

Zakaj je Janez Krstnik Jezusa imenoval »Jagnje«? Sveto pismo govori o jagnjetu zelo prijazno. Ljudje stare zaveze so jagnjeta darovali kot daritev na oltarju, s čimer so izkazovali spoštovanje do Boga, kajti iz ljubezni do njega so se odpovedali tistemu, kar jim je bilo zelo drago in milo. Vse to so bile slike resnične in popolne daritve Božjega Sina, ki iz ljubezni umira za nas.

Neka judovska zgodba govori, kako je Gospod Bog kot Stvarnik z velikim zadovoljstvom opazoval svoje delo, stvarstvo. Opazil je, da je samo en stvor tiho in ponižno ležal na travi. To je bilo jagnje. Gospod ga je otožno pogledal in vprašal: »Kaj te muči?« »Ah«, je odvrnilo jagnje, »tako nemočno in slabotno sem v primerjavi z drugimi živalmi. Pa še tako grdo ravnajo z mano. Zakaj mi nisi ustvaril orožja, s katerim bi se branilo? Druge živali imajo šilaste rogove, ostre kremplje, močna krila ali pa  strupene zobe. Če planejo name, ne morem nikamor pobegniti. Brez zaščite sem prepuščeno samovolji svojih sovražnikov.« Pritožba se je dotaknila Stvarnikovega srca. Rekel je: »Dobro, ponujam ti izbor: Ali želiš imeti ostre kremplje in strupene zobe, s katerimi boš krvoločno raztrgalo in uničilo vse, kar se ti približa?« »Oh, ne, moj Gospod«, je odgovorilo jagnje. »Niti enega takšnega orožja si ne želim. Jaz ljubim mir. Prosim pa te, da mi daš namesto tega takšno srce, ki odpušča, pozablja krivice in potrpežljivo prenaša bolečino.« »Dobro«, je odgovoril Stvarnik, »glej, dajem ti tri največja in najmočnejša orožja: blagost, potrpežljivost in požrtvovalno ljubezen.« 

 

K takšnemu Odrešeniku je usmeril Janez Krstnik svoje učence, kajti Jezus je v srcu ponižen, krotek in blag. To je bil izziv za Janezove učence. Ko sta dva učenca slišala, kako je Krstnik označil Jezusa, sta šla takoj za Jezusom. Jezusa sta vprašala: »Kje stanuješ?« Zakaj? Zato, ker si brez Jezusa brezdomec. Blodiš in tavaš naokoli, brez cilja.

Srečanje z Jezusom ju je spremenilo. Ta dogodek je zapisal z vso natančnostjo evangelist Janez, ki je bil priča temu. Janez si je zapomnil celo uro, kdaj se je to zgodilo, in jo tudi zapisal, kajti ta trenutek je postal zanj odločilen. Človek ne more nikoli pozabiti trenutka srečanja z živim Bogom.

Z njim je bil še Andrej, brat Simona Petra. Oba sta vedela, da Jezusa več ne smeta izgubiti izpred oči. Spoznala sta, da pred njima stoji Mesija. In tu začenja veriga posamičnih pozivov. Drug drugemu govorijo o Jezusu in o izkustvu z njim. Drug drugemu postanejo blagoslov.

 

Dva Janezova učenca sta krenila za Jezusom. Sledila sta mu od daleč. Morda sta bila sramežljiva in boječa. Ostala sta na spodobni distanci. Toda Jezus je tisti, ki vedno olajša napete situacije in naredi prvi korak. Božja pobuda (iniciativa) prihaja vedno pred človeško. Bog naredi prvi korak, še več, teče naproti človeku. Zaradi tega je krščanstvo Božji izum, religija pa človeški izum. Človek, ki iskreno in goreče išče, bo zagotovo prišel do Boga. Zato se Jezus obrne ju je vprašal: »Kaj iščeta?« To je prvo vprašanje, ki ga Gospod postavlja vsakemu, ki želi spoznati Jezusa in mu slediti. 

Jezus sprašuje tudi tebe: »Kaj iščeš? Denar in imetje? Ugodnosti in privilegij? Prednosti? Oblast, slavo in čast? Položaj in ugled? Gotovost, zanesljivost in varnost? Čudeže? Uspeh? Mir in uteho? Tolažbo? Smisel življenja? Spravo z Bogom? Odpuščanje grehov?...«

 

Človek, kaj iščeš? Gospod se razodeva glede na intenzivnost tvojega iskanja. Bolj ko si ga želiš, bolj se ti razodeva.

 

Kaj je gnalo ta dva ribiča, da sta zapustila Janeza Krstnika in šla za Jezusom iz Nazareta? Hotela sta več. Bila sta žejna Božje ljubezni. Njun odgovor je bil: »Učitelj, kje stanuješ?« To vprašanje ni zgolj vljudnostno, niti ne gre za radovednost. Nista se hotela srečati z Jezusom samo mimogrede, slučajno, iz uvidevnosti, kot bi se pogovarjali o vremenu. Z njim se želita pogovoriti temeljito, o najbolj resnih življenjskih vprašanjih. O Jezusu želita zvedeti več in več. Želita ga bolj spoznati. Hočeta mu zaupati svoje interese, namige srca in svoje probleme.

 

Gospod, kje je tvoj dom? Kje bivaš? Radi bi šli k tebi, ker nam imaš veliko za povedati. Želimo si skupnosti s tabo. Dobro, da Jezus pravi: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč…« (Jn 14,2a)

Na nek način nam mora slej ko prej postati »Krstnikova hiša« naše religioznosti pretesna, saj nam nima več kaj povedati. Če je človek duhovno zdrav, raste v spoznanju in si želi več. Saj se mora Janez Krstnik manjšati, Jezus pa rasti.

Človek se mora nekje nastaniti, namestiti, udomačiti, sicer ostane človekov duh nemiren. Človek išče svoj dom. Kajti kakšna je korist od velikih palač, mnogih soban, bogastva, standarda in udobja, če je človekov duh nemiren, nesrečen in nepotešen. Človek potrebuje topel dom, domače ognjišče, zavetje.

 

Pri nekom bivati, se nastaniti, imeti svoj dom, pri nekom stanovati … vse to so besede, ki jih evangelist Janez rad uporablja. Že na samem začetku najdemo zapisano: »Beseda je postala meso in se naselila (nastanila) med nami.« (Jn 1,14)

Sam Gospod Bog je dvignil svoje bivališče, svoj dom med nami. Pa ne v obliki jeruzalemskega templja, niti v kaki obliki religiozne tradicije, ampak v osebi Jezusa Kristusa. In zdaj je ta Jezus tu – kot Božje Jagnje. Zato pravita: »Našli smo Mesija!«  

 

Brez Jezusa nimaš svojega pravega življenjskega kotička. Si brezdomec, zato nas Jezus po Svetem Duhu usmerja v skupnost, ker tudi sam prebiva v skupnosti Troedinega. »Glej, kako lepo in prijetno je, kjer bratje prebivajo skupaj …« (Ps 133)

Kain in Abel, prva dva brata, poljedelec in pastir, sta se oddaljila. Bilo jima je pretesno. Kjer vlada zavist in sovraštvo, je dom vedno pretesen. Starejši je ubil mlajšega. Tu pa gre za obrat. Bratje postanejo spravljeni, pobotani in radi živijo skupaj. Zakaj? Zato, ker je med nami Mesija, Božje Jagnje miru in sprave. Vsa zgodba se zato obrne drugače. Podobna je pesmi, ki govori o tem, kako sta se srečala na oni strani groba Kain in Abel. Kain je vprašal Abela: »Brat, ali si mi odpustil?« »Kaj?« vpraša Abel, »ker si me ubil?« »Jaz se tega več ne spomnim!«

 

Toda Jezus oba Krstnikova učenca na nek način razočara. On namreč nima stanovanja, nima doma, kakršnega pričakujeta. Jezus jima pravi: »Pridita in bosta videla!« To ni bilo le vljudnostno povabilo na skodelico orientalskega čaja, ampak povabilo v skupnost, druženje, reševanje problemov. Jezusa ne moreš sprejeti na osnovi filozofsko-teoloških dokazov. Kdor se želi prepričati o Kristusovi privlačnosti in lepoti krščanskega življenja, mora priti in videti Kristusa, razpetega na križu. Njegovo prebodeno srce privlači ljudi v njegov dom. Preden druge povabiš, naj pridejo k Jezusu in ga vidijo, moraš najprej ti osebno priti k Jezusu in ga spoznati in se z njim  srečati.

Prva dva učenca sta bila toliko navdušena nad Jezusom, da je postal Jezus zadosten razlog, da sta vse zapustila in vse postavila na kocko. Dokončno je prevzel nujna življenja. Znova naglašam, da je srečanje z njim ostalo nepozabno. Celo uro tega srečanja sta si zapomnila in jo zapisala.

 

Tisti dan sta ostala pri njem, morda v skromnih ostankih nazareške kolibe, a to nikogar ne moti, kajti okoli Jezusa nastaja občestvo, skupnost stanovalcev novozavezne Cerkve Božjega ljudstva. Kjer se čuti ljubezen, tam niso pomembne druge stvari, ker tam si zaželen, vreden in sprejet. Bog se je ušotoril med nami. Kakšna milost!

 

Kjer je Jezus, tam je tudi občestvo Cerkve. Tam je tudi Božji Sveti Duh. Cerkev brez Svetega Duha je le običajna človeška organizacija, cerkvena avtoriteta je gospodovanje, misijonsko delovanje je propaganda, bogoslužja so tradicija, krščansko življenje pa religiozna igra. Karl Barth, eden največjih teologov, je zapisal: »Religija je nevera, praznoverje, malikovanje in magija«.  

Zato je Oče poslal Sina Jezusa, rojenega po devici Mariji. Oče in Sin pošiljata Svetega Duha, Sin in Sveti Duh pa pošiljata Cerkev. Kam? Med ljudi, v svet, da slišijo za Božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. Kajti človek beži pred Bogom, se skriva kot Adam in se klati naokoli kot Kain. Človek se je osamosvojil na napačen način, ker prave svobode ni v osvoboditvi od Boga. Kdor misli, da je tvorec svobode, ki ne temelji na Bogu, živi v največji samoprevari.

Dostojevski je zapisal: »Življenje brez Boga je mučenje.« Tolstoj pa: »Ko človek preneha verovati v Boga, postane pogan, ki veruje v svojega boga, kar pa ne pomeni, da zaradi tega Boga ni, ampak samo to, da pravi Bog ni leseni bog, kateremu se priklanja.« Zato je zelo pomembno vprašati: »Gospod, kje stanuješ?«

 

Ko je divjala bitka v Williamsburgu, je nekemu vojaku granata na drobce raztrgala nogo in arterijo, zato je zelo krvavel. Poklicali so vojaškega zdravnika, kirurga, ki je prijezdil na konju. Ko je videl, kaj je z ranjencem, je hitro skočil iz sedla, vzel skledo in medicinski pribor ter začel z reševanjem ranjenca. Ranjeni mladenič pa ga je vprašal: »Gospod zdravnik, prosim vas, kako vam je ime?« Zdravnik pa je odgovoril: »Saj to ni pomembno!« Toda ranjenec je vztrajal in rekel: »Toda gospod zdravnik, jaz želim povedati svoji ženi in otrokom, kdo me je rešil.«

Granata greha je raztrgala naš odnos z Bogom. V nevarnosti smo, da bi izkrvaveli. Samo milostni Sveti Duh nam lahko vtisne v srce podobo nebeškega zdravnika, Jezusa. Pomembno je, da vemo in tudi javno priznamo njegovo ime, da bomo vedeli mi, pa tudi drugi, kdo nas je rešil iz smrti. Da bomo lahko vprašali: »Učitelj, kje stanuješ?« In da bomo lahko drugim rekli, da smo našli Mesija in jih privedli k njemu. 

 

Dr. Daniel Brkič

Življenje - to niso dnevi, ki so minili, ampak dnevi, ki smo si jih zapomnili."