V Lukovem evangeliju, v 15. poglavju, nam Jezus v zgodbi o očetu in dveh sinovih predstavi pravo podobo nebeškega Boga Očeta.

Človeško gledano bi moral biti oče, čigar razsipniški in uporniški sin odide z izsiljeno dediščino od njega, strahovito prizadet, užaljen in jezen zaradi sinove nehvaležnosti in izdajstva ljubezni. Normalno bi bilo, da za takšnega sina, ki odide brez besed in domačo hišo osramoti, noče niti slišati. Sin s tem dokazuje, da mu ni mar za očeta. Da želi biti neodvisen in samostojen. Vsaka odraslost je hvalevredna, vendar ne na tako nesramen način.

Kasneje pa se pokaže, da pravzaprav sploh ni samostojen, da sploh ne zna živeti, kajti živi samo od tistega, kar je sprejel od očeta. Razkošno in ošabno živi samo toliko časa, dokler vsega tistega ne zapravi. Potem pa doživi pogubo. Znašel se je na ulici, končno pa med svinjami, s čigar hrano se tudi hrani.

To je slika sveta in človeka brez Boga. Jezus je s torej to zgodbo zadel v srčiko človekovega odnosa do Boga.

Šele zdaj, ko je v takšnem položaju, se spomni na dobrega očeta. Odloči se vrniti domov, vendar ne kot sin. Niti na pamet mu ne pade kaj takšnega, kajti ve, da je v svoji svobodi zapravil vse. Želi biti vsaj eden izmed najemnikov, ki služijo pri očetu.

 

Mnogi živijo tako kot ta sin. Ne zavedajo se, da je vse, kar smo in kar imamo, Očetova zasluga. Večina ljudi živi tako, kot da Boga ni, prepričani, da jim to preprosto pripada: sreča, zdravje, uspeh, bogastvo, sposobnosti … Ljudje mislimo, da nam bo šlo tudi brez Boga vedno tako dobro. Obnašamo se kot da smo sami gospodarji svoje usode, svobode, morale, življenja, vesti, sveta, narave, vesolja … Še več, da smo gospodarji nad Bogom!

 

Ni toliko pomembno, kaj je naredil ta sin, pomembna je slika milosrčnega očeta, ki vedno ostaja milosrčen. Mi preveč izpostavljamo sina, ki se vrača, kot da je ves problem s tem rešen. Lahko bi se sin tisočkrat vračal, a če ga oče ne bi hotel sprejeti, bi bilo vse zaman.

Človek zna v soji svobodi zabloditi, sploh če njegova svoboda ni utemeljena na ljubezni. Oče bi lahko sina zaustavil, ali pa prepričeval, naj ne gre od njega, vendar tega ni storil, ker nikogar ne želi prisiliti na ljubezen.

»Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem - ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.« (1 Jn 4,9-10)

 

Kaj bi oče naredil s tem, če bi razsipnemu sinu, ko je zapravil vse premoženje, poslal polno vrečo zlata? In potem še eno in še eno. In v nedogled. O, da, potem bi mi rekli, da nam tak Bog ustreza. Takšnega Boga bi imeli mnogi radi. Toda zagotovo bi ob tem sin nadaljeval še z bolj grešnim življenjem. Zloraba svobode bi ga odvedla v pogubo. In nikoli ne bi odrasel, nikoli ne bi postal odgovoren, niti se ne bi znal pravilno odločati. Na tak način se sin ne bi nikoli vrnil nazaj k očetu. Nikoli se ne bi pokesal. Oče ve, kaj mora narediti. Samo eno stvar – čakati svojega otroka. Bog nam odpušča še preden mi sami sebi odpustimo. Dokler je bil izgubljeni sin še daleč, ga je očetovo daljnovidno in bistro oko že opazilo. Bog je ganjen, ko se vračamo k njemu. Takrat razlije na nas vso svojo ljubezen. Je pa en pogoj – iskreno kesanje.

 

Dr. Daniel Brkič