Težko bi našli preprostejšo in enostavnejšo trditev o načinu odrešenja, kot je naslednja: »Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen!« (Rim 10,13) Jaz raje vidim, da piše »kdorkoli« bo klical Gospodovo ime, bo rešen, kot če bi pisalo moje ime: »Če bo Daniel Brkič klical Gospodovo ime, bo rešen.« Zakaj? Zato, ker bi na svetu lahko živel tudi kdo drug z istim imenom in priimkom kot je Daniel Brkič in bi bilo odrešenje naslovljeno njemu, ne pa meni. Ker pa piše »kdorkoli«, pa vem, da sem v to odrešenje vključen tudi jaz.
 

Da bi bil človek zares človek, mora biti svoboden. In Bog mu je to svobodo podaril. Da pa je človek lahko zares svoboden, ne more biti le »nekaj«, ampak mora biti »nekdo«. Zakaj in čemu potemtakem sploh človek živi? Ali zgolj za polno denarnico, užitke in poln hladilnik?

 

Človek je lahko usklajen sam s sabo šele takrat, ko je tudi v skladu z Bogom. Bogataš Thomas Salt, izumitelj alpake, tkanine iz bombaža in volne, je rekel, da je sicer leta in leta kot gosenica plezal po zlati palici, misleč, da gre za rastlinsko stebelce, medtem ko je iskal sočno hrano, a se je ves utrudil in znašel pred smrtjo. Spraševal se je: »Ali je sploh še kje počitek in rešitev za utrujenega in obupanega milijarderja?« Še isti dan je v svoji tesnobi našel počitek v Jezusovi Besedi, ki pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28) Karl Jung, znani psihiater, je zapisal: »Največja nevroza našega modernega časa je praznina. Človeška narava pa preprosto ne more prenesti praznine, ki vodi v nesmisel.« Ni virtuoza, ki bi lahko na polomljeni violini zaigral čudovito melodijo.  

 

Zapomnimo si, kar smo prebrali: »Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen!« (Rim 10,13) Si pripravljen klicati Gospodovo ime tudi ti? Nekoč je klical h Gospodu slepi berač Bartimaj in je ozdravel. (Mr 10,46-52)

Lahko si predstavljamo ta dogodek in ga opišemo s svojimi besedami. Glavna cesta je vodila v mesto in bila je polna popotnikov. Tam, kjer je bila gneča, pa so bili tudi berači, ki so mimoidoče prosjačili za miloščino. Tako je bilo še zlasti v Jezusovih dneh. Jezus se je namenil iti skozi Jeriho in velika množica ga je spremljala. Na robu ceste pa je sedel slepi berač, Bartimaj po imenu. Slišal je, da gre mimo pomembna oseba. Ko so prišli bližje, je vprašal: »Povejte mi, kaj se dogaja? Kdo gre mimo?« Toda nihče mu ni dal odgovora. Znova in znova je spraševal. Slepe oči so se napolnile s solzami in dozdeva se mi, da je vprašal: »Kdo je šel mimo mene? Kdo se mi je približal?« Občutil je neko posebno moč, čeprav ni ničesar videl. Vsega tega evangelist Marko ni zapisal, vendar lahko slutimo, za kaj gre.

 

Potem pa se je zgodilo to, kar smo prebrali. Povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan.  Takoj, ko je to slišal, je slepi mož začel vpiti in iztegovati svoje roke proti Jezusu: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Rekli so mu, naj umolkne, on pa ni hotel. Grajali so ga, on pa je vztrajal.  Klical je. Tako kot smo prebrali: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen!  Lahko si predstavljam, kako je naš Odrešenik milo pogledal nanj, se zaustavil, pogledal v njegove mračne, slepe oči in ga z besedo ozdravil. »Spreglej! Tvoja vera te je rešila.«

Treba se je zavedati svoje slepote. Jerihonski slepec se je zavedal svojega stanja in takoj je začel prositi za odrešenje. V Ecovem romanu Ime roža je opisan slepi redovnik Jorge, ki želi s svojo lastno slepoto okužiti vse okoli sebe in ne dopušča, da bi kdo spregledal in videl. Kako drugačen je opis v Evangeliju. Pravzaprav slepi Bartimaj vidi bolj kot ostali, čeprav so njegove telesne oči ugasnile. Videl je globlje in dlje od tistih, ki so Jezusa spremljali. Ni se dovolil zmesti. Nastopil je njegov največji mesijanski trenutek. Morda je že kdaj prej slišal za tega Galilejca, čudežnega Jezusa iz Nazareta, vendar zdaj se njegova pot križa z Gospodovo. In Jezus se je zaustavil ob njem. On se vedno zaustavlja ob človekovih potrebah, stiskah in bolečinah. Bogu ni nihče nepomemben. On joče z grešnim človekom in ga nikoli ne zavrže. Jezus je Božji lik, Božji odtis na Zemlji. V Jezusu je Bog na delu. Zato poudarjam: Če Bog ni kakor Jezus, potem me Bog sploh ne zanima. Jezus joče z grešnim človekom in razume njegovo bedo. Nikogar ne odvrže, niti ne obsoja, ampak ima vsakdo prostor v Božjem načrtu odrešenja.

 

Jezus vpraša slepega berača, kaj je njegova želja. »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi pa mu je dejal: »Da bi spregledal!« On hoče ponovno spregledati. (gr. anablepso – »Stori, da ponovno vidim.«). Morda je nekoč imel vid, a ga je izgubil. Bartimaj hoče gledati svet v Jezusovi luči. Hoče videti, česar drugi ne vidijo. Hoče videti Božji namen za svoje življenje. Vsi bi takoj pokazali s prstom na tega slepega moža, v resnici pa so slepi tisti, ki že nekaj časa hodijo z Jezusom. Zebedejeva sinova, Jakob in Janez, sta imela v istem poglavju povsem drugačno željo. Jezus ju je vprašal, tako kot slepega Bartimaja: »Kaj hočeta, da vama storim?« In rekla sta, naj jima dá, da bosta sedela v njegovi slavi, eden na njegovi desnici in eden na njegovi levici. Jezus jima je povedal, da ne vesta, kaj prosita. Beraču, slepemu Bartimaju, ki ni bil Jezusov učenec, pa je Jezus odgovoril pritrdilno, kajti njegovo srce je bilo čisto in iskreno. Zato je veliko vprašanje, kdo je pravzaprav slep? Slepi so mnogi hinavci, ki sedijo v cerkvi in napačno razumejo evangelij. Ko je Jezus odkrito govoril svojim vernikom o križu, ga je Peter potegnil k sebi in ga začel grajati. (8,32) In ko jim je pridigal o trpljenju, te pridige niso razumeli. (9,32) In ko jim je govoril o pravem učeništvu, o služenju, tega niso dojeli. (10,42-45) Samo Bartimaj prosi Jezusa za tisto, kar bi ga morali prositi učenci, ki so šli z Jezusom v Jeriho, in vsi, ki so se jim pridružili. Toliko časa so bili že z Jezusom, a niti osnov niso razumeli. O, ko bi oni najprej prosili Gospoda: »Jezus, Davidov sin, usmili se nas in nam odpri oči!«

 

Pridigar Bazilij je rad govoril, kako so grehi vernikov v Božjih očeh daleč težji od grehov desnega razbojnika, kajti verniki živijo v ozračju Božjega razodetja in spoznanja, morda že od rojstva, medtem ko razbojnik do zadnjega trenutka ni imel nikoli možnosti spoznati Boga. Verniki živijo na izvirih Božje milosti in odpuščanja, zato so naši grehi na pravični Božji tehtnici težji od grehov drugih ljudi.

Bartimaj ni bil siguren v svojem naslavljanju Jezusa. Enkrat ga imenuje »Jezus«, enkrat »Davidov sin«, enkrat pa »Rabuni, Učitelj«. Gre za opis vere, ki išče. Pravi učenec vedno išče in sprašuje. Pravi učenec je učljiv.

 

Bolj kot Bartimajeva »teologija«, je pomembno to, da je Bartimaj odvrgel svoj plašč in pohitel za Jezusom. Bolj kot njegova teologija je pomembna njegova odločitev. Odvrgel je beraški plašč, ki ga je po običaju tedanjega časa polagal na prašna tla, da so mimoidoči vanj metali miloščino. Zdaj tega ne potrebuje več, ker ima Jezusa.

Mnogi se radi prepirajo glede nepomembnih stvari, a nikoli niso pripravljeni vreči svojega starega plašča in iti za Jezusom. Da bi bil človek sposoben iti za Jezusom, mora odvreči vse površnike, oklepe, mnenja in predsodke. Odvreči mora zvitost starega človeka in stopiti na pot resnice. Ni dovolj, da je samo korekten, ampak mora predvsem in samo ljubiti. Še drugače rečeno: S svojimi kompromisi ne smemo kompromitirati resnice evangelija.

 

Isti Jezus iz Nazareta hodi še vedno po poteh sveta. On je središčna tema Evangelija. On je središčna oseba zgodovine. Samo omemba njegovega imena je dovolj. Poznam mnoge resnične zgodbe otrok, mladih, mož in žena, starih in umirajočih, ki so postali svobodni od greha, strahu pred smrtjo in večnostjo, osvobojeni sil teme, okultizma, odvisnosti od mamil in drugih zablod, ozdravljeni od neozdravljivih bolezni, spremenjeni v nove ljudi polne ljubezni in sočutja. Poznam na smrt bolne, ki so ozdraveli. Poznam ateiste in bogokletnike, ki so pokleknili pred Jezusom in mu izpovedali svoje grehe. Mnogi mladi zasvojenci praznih užitkov in hudičeve glasbe so postali Božji otroci. Kralji, vladarji, filozofi, znanstveniki, izobraženci in neuki, pogani in civilizirani, ubogi in bogati, hindujci, muslimani, budisti, pristaši New Ageja, satanisti, lopovi, kriminalci, razbojniki, pijanci, ubijalci, polni sovraštva in jeze, lažnivci, bogokletniki, obrekljivci, prešuštniki, nečistniki, seksualni zasvojenci, tradicionalni verniki ... Vsi so se spreobrnili in postali Jezusovi sledilci in njegovi pristaši. Zakaj? Zato, ker se je Jezus iz Nazareta ustavil ob njih, medtem ko so klicali njegovo ime. Kliči ga tudi ti, kajti kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

 

Gospod obljublja, da bo odgovoril. Mrtvi idoli ne odgovarjajo, Jezus pa je živ. Ko so pogani častili svojega boga – idola, je na njegovo glavo padel ptičji iztrebek. Potem so svojega boga pokrili s prtom, ga dali na voz in ga hoteli odpeljati pod streho. Medtem ko so ga vozili, se je voz nagnil, idol premaknil, z njegove glave pa je padel prt. Začeli so vpiti: »Bežimo, umrli bomo, kajti naš oče nas gleda!« Krščanski Bog je drugačen. On pravi: »Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen!«

 

V neki galeriji so bile slike znanih umetnikov. Neka slika je prikazovala Jezusa, ki je ozdravil slepega človeka. Dva prijatelja sta stala pred to sliko in jo opazovala. Drug drugega sta spraševala, kaj je na tej sliki najlepše. Enemu je bil všeč Jezusov prijazen obraz, drugemu pa obraz slepega človeka, ki je žarel od sreče. Strinjala sta se, da je vse to lepo izraženo, ni pa najlepše. Zagotovo je hotel umetnik poudariti kaj drugega. Potem sta zagledala v kotu te slike odvrženo palico slepega človeka, ki je ležala na tleh. To jima je bilo najlepše. Kako to? Saj je šlo le za običajno grčasto palico, ki se ne razlikuje od stotih drugih, odrezanih z nekega grma. Toda slepi mož je to palico odvrgel, ker je več ne potrebuje. Ne želi se več naslanjati nanj. Njegove roke so zdaj prazne in so usmerjene k Jezusu. On se zdaj naslanja na Jezusa.

Kaj pa ti, spoštovani bralec? Kdo je opora tvojega življenja? Kliči Gospodovo ime in boš rešen.

 

Dr. Daniel Brkič