Dragi bralci, vabim vas k pogrnjeni mizi božje Besede, kajti kdor išče resnico, v resnici išče Boga, če se tega zaveda, ali pa ne, kajti vsak človek nosi v sebi »vernika«.

Kierkegard je zapisal: »Takoj ko sem začel zares verjeti, da Bog obstaja, sem dojel, da moram živeti samo za njega, kajti splača se živeti samo za tisto, za kar se splača tudi umreti. Umreti pa se splača samo za tisto, kar je nesmrtno in večno.«

Človek se mora za nekaj opredeliti. Dostojevski pravi: »Če se ne boš priklonil Bogu, si boš naredil malika in se boš začel klanjati narejenim idolom«. Da, ker je človek v resnici globoko v sebi neozdravljivo religiozno bitje.
 
Brezbožnost (areligioznost) je privedla svet in človeka do nevarne točke. Vsi govorijo o spremembi klime – o apokalipsi (pa ne da bi zdaj s tem koga strašil kot to počno nekatere sekte!). Rezultat življenja brez Boga potrjuje danes sodobna znanost.

Te dni je obšla svet novica satelitskega posnetka iz vesolja o izpustih toplogrednih plinov. Na Arktiki (Zemljin tečaj) se je v kratkem času zmanjšala masa ledu za 1 milijon kvadratnih kilometrov, tako da je zdaj popolnoma odprta in plovna pot – kratka povezava – med Atlantikom in Pacifikom. Predvidevajo, da do leta 2040 ne bo več Arktike, ker se bo ves večni led stopil. Kaj bo z vso to vodo, ki bo poplavila obale in mesta sveta in kakšne bodo klimatske posledice? Orkani, tajfuni, cunamiji, poplave, do 30 metrov visoki valovi … Znamenja na soncu, nebeške sile se majejo, na tisoče rastlinskih in živalskih vrst pa bo izumrlo. Človek je naredil svojega idola in se mu klanja. »Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo, namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke …« (Rim 1,23.25)

 

Od oktobra 2006 je v mnogih državah ZDA poginilo do 60 % čebeljih družin, na vzhodni obali severne Amerike pa do 80 % čebeljih družin. Po vsem svetu izginjajo žuželke, ki skrbijo za opraševanje. Človek je izdelal svojega idola, boga – gensko spremenjene organizme. Takšno seme sejemo. Ko rastlina zacveti, čebela pobere cvetni prah iz teh rastlin in takrat zgubi orientacijo (spomin). V ZDA sta v porastu demenca in Alchajmerjeva bolezen – izguba spomina in razpad možganov. Zakaj? Ugotovili so, da zato, ker se ljudje hranijo s takšno gensko spremenjeno hrano.

Tudi vse čebele se ne znajo več vrniti v svoj panj in poginejo, pa še imunski sitem jim ob dotiku z gensko spremenjenimi organizmi peša. Že Einstein je rekel: »Če bodo z obličja zemlje zginile čebele, bo človek živel samo še 4 leta. Lakota bo. Ne bo več opraševanja rastlin. Čebele najbolj zaznajo vsako spremembo v naravi na slabše.« Prav tako čebele dezorientirajo signali mobilne telefonije.

 

Svet ni v globalni vojni, vendar smo sredi večje nevarnosti kot če bi padale jedrske bombe, le izumiranje je počasnejše in manj vidno, freoni, dušikov oksid, fluorirani ogljikovodiki, izpušni plini letal in avtomobilov pa polnijo bolna pljuča planeta Zemlje. Nihče ne skrbi za kompenzacijo kisika v odnosu na ogljikov dioksid.

Kaj pa kristjani? Vemo, da je to znamenje poslednjega časa, zato dvignimo svoje glave in bodimo v teh časih, ko bo zavladala panika, zgled miru, upanja, zaupanja v Boga in predvsem ljudje tolažbe.

Pod enim svetilnikom sredi morja piše: »Čeprav sem sam, vseeno svetim!« Dragi kristjan, tudi če si osamljen primer in tudi če se zaradi tvoje krščanske drže norčujejo iz tebe, bodi luč v temi, prav tam, kjer si. Bodi pričevalec božje ljubezni, kajti krščanstvo je religija ljubezni. Pravo krščanstvo se kaže, ne pa dokazuje!

 

Nikoli ne smemo pozabiti, da se ljudje poljubljajo zato, da se jim ni treba prepirati in da pomeni odpustiti bližnjemu več kot z okrvavljenimi nogami obteči cel svet, kajti ljubezen je največja.

Žalostno pa je, da Božja ljubezen danes ni sprejeta. Bog prihaja na ta svet, a pred njim se zapirajo vrata. To je tragika človeštva. Brez božjega miru v duši, pa ni miru niti v svetu, kajti kdor hoče služiti míru, ne sme biti na bojni nogi z Bogom. Kajti vsi meridiani sveta so že tako in tako preveč krvavi od sovraštva. Posnemajmo svojega Učitelja, za katerega piše, da je obšel zemljo in delal dobro. Samo krščanska dela ljubezni lahko opravičijo naše krščansko ime. Kot kristjani moramo biti luč v temi.

Znano nam je, da je na vhodu pristanišča v New Yorku velik kip svobode, ki ponoči iz dvignjene bakle močno razsvetljuje vse strani neba in kaže pot ladjam z vsega sveta. Toda vsako jutro leži pod kipom mnogo mrtvih ptic, ki so v divjem letu proti svetlobi ožgale svoje peruti in perje ter namesto življenja našle smrt. Tudi Kristus je dvignil visoko nad planetom Zemlje luč svobode. Tistim, ki verujejo in se tej lúči odpirajo, je ta luč v odrešenje, tistim pa, ki hočejo z udarjanjem svojih kril nevere to luč ugasniti in utrniti, pa smrt pogube. Zato je isti evangelij enim v odrešenje, drugim pa v obsodbo.

Naj ponovim znane besede ruskega pisatelja Andreja Sinajevskega: »Čas je, da mislimo na Boga! Dovolj časa smo se ukvarjali samo s človekom.«

Vsepovsod slišimo slogan, da človek lahko organizira svet tudi brez Boga. Človek je to že poskusil in vedno znova poskuša. Vendar to ne odgovarja resnici.
Bog je od vedno samo eno – dar človeku.

 

Največji del človeštva zaupa svojo usodo filozofom in gurujem kot nekakšnim učiteljem življenja. Toda na metafizična vprašanja, ki se ukvarjajo s področji, ki so onstran fizikalne znanosti, enostavno ni odgovora, ki bi bil na dlani. Res je, da se filozofija in religija ukvarjata z enakimi vprašanji, vendar največkrat ponujata različne odgovore. Krščansko stališče je, da je preprosto božja modrost nad človeško. Kdo ima prav: ali se začne vera tam, kjer preneha razum, ali pa se vera in razum (znanost) dopolnjujeta? Toda Sveto pismo spet pravi, da vera prihaja iz poslušanja oznanila božje Besede, ne pa iz znanstvenega laboratorija, ali pa iz kake zvezdarne in od raziskovalnega robota s kake vesoljske postaje.

Razum kot božji dar potrebujemo, da lahko razumemo vsebino božjega oznanila in razodetja, vendar pa je živa vera nad vsakim razumom. In še in še bi lahko razpravljali, a bi končno ugotovili, da je božje razodetje nad človeško filozofijo in nad našim izkustvom.

 

Žal veliko današnjih vernikov verjame v izkustva. S krščanskega stališča je izkustvo pomembno, vendar ni pravi smerokaz za spoznanje. Zakaj? Zato, ker smo ljudje nepopolni, so nepopolna tudi naša izkustva. V krščanski teologiji je temelj spoznanja božje razodetje, in to skozi Sina Jezusa Kristusa, ki se je razodel človeku in s tem pokazal, kakšna je božja narava.

Torej, evangelij, ki je vesela in dobra novica, govori o največji novosti in izumu celotne zgodovine človeštva: Bog sam se je sklonil k nam in se nam kot dar razodel, in to po meri človeka, da bi se lahko človek umeril (ne pomeril!) po Božji meri, predvsem po meri ljubezni, ker Bog je ljubezen.

 

Na koncu koncev človek lahko uredi svet tudi brez Boga, toda tak svet je tudi proti človeku. Lahko verjame v racionalizem, empirizem, ateizem, agnosticizem, panteizem, v vzhodne eksotične filozofije, politeizem, animizem, deizem, materializem in hedonizem, lahko verjame v new age, kot da je človek potencialni bog, ali pa v nauk o samoodrešenju, lahko zaupa celo tradicionalni krščanski pobožnosti, a če nima osebnega odnosa z živim Bogom, je vse zaman.

Kdo ima prav? Kdo smo? Ima prav filozof Platon, ki trdi, da smo duh, ujet v hudobno telo? Vlada v svetu slepi slučaj, ali pa je v njem tudi smisel? Je človek samo slučajni skupek evolucijske materije, višje razvita žival, dvonožec, brez duha, ali pa je ustvarjen po božji podobi? Torej, ali ima prav evolucionizem, ali kreacionizem? So Božje zapovedi in odnosi ljubezni med ljudmi sploh potrebni, ali pa se bo razlika med dobrim in zlim itak poravnala s krogom reinkarnacij? Ali je trpljenje in zlo posledica padca v greh, ali pa ga povzročajo demoni in satan, ali pa trpimo zato, ker smo po nauku o karmi, v kakšnem preteklem življenju počeli hude stvari?

Kaj se dogaja po smrti? Ali je smrt konec življenja, ali pa se človekov duh vrača k Bogu?

 

Človek ima različne svetovne nazore in se res težko znajde v panteonu duhovnosti.

Toda strahote in zločini nad človeštvom, ki so se zgodili samo v pretekli zgodovini nam potrjujejo, da je človeku potreben Bog zato, da človek ostane človek in se ne izrodi v ne-človeka. Kjer ne velja božji zakon, tam niti na tisoče in tisoče družbenih zakonov in religij ne more vzdrževati pravno-moralnega reda v družbi. Dovolj je samo, če bi vstopili v kako nacistično koncentracijsko taborišče smrti.

Če izbrišemo besedo »Bog« iz prve od desetih Božjih zapovedi, se spet znajdemo v panteonu poganskega Rima z vsemi njegovimi tri tisoč bogovi in boginjami in v milijonski množici bogov raznih vzhodnih religij.

Življenje brez pravega Boga človeka degradira pod raven njegovega dostojanstva. Zato brez Boga človeku ne moremo vrniti človeka. Človeku je potreben Bog, če hočemo imeti tudi človeka.

 

Ko je raziskovalec in misijonar Stanley spoznal nekega afriškega poglavarja, ga je seznanil z božjimi zapovedmi. Le ta se je toliko navdušil nad njimi, da je Stanleyju rekel: »Prosim te, ostani tu in nauči to veliko »molitev« ves moj narod. Če bo več tisoč mojih podanikov spoznalo te čudovite zapovedi in jih bodo izvrševali, bom jaz prvi in največjim kralj v svetu!« (Koch 571,8,1)

 

Da, tam kjer vladajo božji principi, tam vlada tudi človečnost. Nemški pesnik Erich Fried  je napisal pesem z naslovom Odgovor. V tej pesmi prosi kamen, naj se obnaša bolj človeško. Kamen pa mu da odgovor: »Ne morem se obnašati kot človek, ker nisem toliko trd, kot ima človek trdo srce.«

Sodobna družba je svet in človeka postavila na stranski tir. Zanima jo zaslužek, dobiček, kapital. Fjodor Mihajlovič Dostojevski, ruski pisatelj, eden največjih iskalcev Boga v književnosti, je v Bratih Karamazovih glede Jezusa zapisal: »Kaj nas vznemirjaš? Pred dva tisoč leti si prišel, takrat si povedal, kar si imel. Zdaj govorimo mi – ljudje – ti pa bodi tiho. In mi te obsojamo na smrt, z izobčenjem!«

 

Ta človek iz Nazareta pa je v resnici pravi Bog. Ponosni rimski cesar je glede njega rekel: »Galilejec, zmagal si!«

 

Dr. Daniel Brkič

Naj vam bo v čast, da bolj ljubite kot pa ste ljubljeni."