ŽIVIMO LE, KADAR LJUBIMO

Ljubezen

Bog Svetega pisma je pred človeško družino snel s svojega obraza masko starozavezne strogosti zakona in v trenutku svojega učlovečenja pokazal svoj pravi obraz, obraz milosti, usmiljenja, odpuščanja, sprave in predvsem agape – caritas ljubezni. Med nas je vstopil kot sopotnik, kot Bog bližine, Bog brat, Bog prijatelj, Bog z nami, Bog Odrešenik.

Skriti Bog je tako pustil svoje sledi na svetu. Tisti, katerega ne moremo neposredno videti, ima svojo sliko. Čudno, kaj ne? A sploh obstaja kakšna slika Boga? V pismu apostola Pavla Kološanom beremo, da je Jezus Kristus popolna podoba nevidnega Boga … (1,15) Torej Bog, ki ga nikoli ni nihče videl, se je dovolil razložiti in objaviti, razodeti v Sinu Jezusu. (Jn 1,18). Zato Jezus pravi: »Kdor vidi mene, vidi Očeta!« (Jn 14)

Bog, ki je toliko skrit, da zaradi tega nekateri celo pravijo, da ga ni, se nam je razodel. Tega ne pozna nobena druga religija. Gre za največjo ponudbo, za Božjo ponudbo. Kakšna pa je? Jezusova ponudba je povsem drugačna od človeških ponudb. Ni bučna, glasna, vsiljiva in nasilna. Jezus celo nikoli ne navdušuje svojih sledilcev. Kako drugačen je od drugih verskih učiteljev. Noče prevelikih vzhičenj, noče, da se preveč navežejo nanj, ne obljublja jim lažnih obljub, ampak nasprotno, njegovo oznanilo je darovanje, služenje – križ, z eno besedo – ljubezen, kajti on ve, da živimo le, kadar ljubimo. Četudi je ljubezen osamljena, je kljub vsemu največja sila v vesolju. Tudi če je majhna, ima svojo vrednost. Tako kot je travnata bilka vredna velikega sveta, na katerem raste. Bog je prišel med nas, da bi nas naučil ljubiti. Pomešal se je med množice ljudi, a mu nočemo prisluhniti. Tudi nas, kristjane, je poslal v ta svet z istim oznanilom.

To me spominja na zgodbo, ki govori o tem, kako je v neko mesto prišel prerok in začel sredi množice ljudi na največjem mestnem trgu na ves glas vpiti, naj se spreobrnejo in spremenijo način življenja. Oznanjal je, naj vendar začnejo ljubiti. Prerok je vpil in vpil. Ljudje so prihajali in mu prisluhnili, a bolj iz radovednosti. Množice so ga slišale, toda dnevi so minevali in navadili so se na to. Nihče ga ni več obkrožal. Niti ena oseba se ni našla, ki bi bila pripravljena spremeniti svoje življenje. Toda prerok ni odnehal. S pridiganjem je nadaljeval tudi takrat, ko ni bilo več nikogar, da bi ga poslušal. Na velikem mestnem trgu je ostal sam. Dnevi in leta so minevala, prerok pa je vpil in vpil, a nihče ga ni poslušal. Končno se mu je nekega dne nekdo približal in ga vprašal: »Zakaj še naprej vpiješ in vztrajaš? Ali ne vidiš, da se ni nihče pripravljen spremeniti?« On pa je dogovoril: »Še naprej vpijem zato, ker če bom utihnil, bodo oni spremenili mene!«

V tej zgodbi se skriva velika resnica, vendar kdor resnico išče, jo mora znati tudi prenesti. V tej zgodbi so razkrita tudi velika spoznanja. Stari ljudje so znali reči, da so spoznanja in izkušnje najboljša šola, le šolnina je zelo draga. Največje spoznanje pa je, če človek ugotovi, da se mora spremeniti, in da je to spremembo pripravljen tudi storiti, kajti kar se ne proda ob pravem času, mora na razprodajo, in to po nizki ceni.

Dr. Daniel Brkič