Krščanski Bog se preprosto ponuja grešnemu človeku, ne glede  na njegov predznak. Jezusov Bog tako rekoč »brska« po košu  človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v čista oblačila. Celo pogubljeni bodo negativni dokaz še vedno iste Božje ljubezni. Kajti pogubljeni bodo bolečina Boga. Pogubljenje namreč ni v tem, da Bog odklanja človeka, marveč v tem, da človek v podarjeni mu svobodi odkloni Boga ljubezni. Nova zaveza ne govori o maščevalnem Bogu, ki obračunava z grešniki. Ljudje se sami kaznujemo. Če se skrijemo pred soncem, nas sonce ne kaznuje s tem, da smo v temi, ampak smo se sami kaznovali. 

Cerkev, ki v svojem oznanilu ostaja le pri morali, ne ponudi pa moči za to moralo, za to svetost, ni novozavezna Cerkev. O morali (etiki) govorijo tudi druge ustanove, o milosti pa ne. Morala je zato, da z njo zapreš usta ljudem, milost pa je zato, da odpre vrata pri Bogu. Nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je moralen, ampak zato, ker je Bog Oče milosten.

 

Tisti prvi, grešni, izgubljeni sin iz Jezusove zgodbe, je daleč od očeta, a s srcem mu je blizu. Drugi sin, tisti moralni, starejši, domači, pa je očetu čisto blizu, a kaj, ko je s svojim srcem daleč.

Zato je potrebo moliti za spreobrnjenje starejšega sina, nad katerim se nebo ne more veseliti, kajti mlajši sin je izšel iz svojega greha, sprašujem pa se, kdaj bo starejši sin izstopil iz svoje pravičnosti? Kdaj bo spoznal, da se lahko tudi skozi nebeška vrata stopi v pekel!

Kaj si misli Bog o grešniku? Samopravični ljudje verjamejo, da se mora grešnik najprej spokoriti, preden je lahko Bog usmiljen do njega. Jezus pa uči, da se ne spokorimo zato, da bi nas Bog lahko ljubil, temveč da nam Bog razodeva svojo ljubezen zato, da bi se lahko spokorili. To je Božja logika! Kajti kaj moramo storiti najprej, da nam lahko Bog odpusti? Najprej moramo zgrešiti. In ker smo prav vsi zgrešili in izgubili Božjo slavo, Bog ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet rešil po njem (Jn 3,17), kajti Bog je namreč tako vzljubil ta svet – človekov svet, grešnikov svet - da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3,16) To je nebeška deklaracija Zemljanom o Božji ljubezni.

Ni se nam treba spremeniti zato, da bi nas imel Bog raje. Nasprotno, spremeniti bi se morali zato, ker nas ima Bog tako rad. Še drugače povedano: Jezus ne sprejema vsakogar, ampak samo grešnike!

 

Nekoč je nek slikar iskal človeka, ki naj bi mu bil za model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina. Slučajno je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača z neurejeno brado in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar bi mu ustrezno plačal. Dogovorjeno uro je človek res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak pa je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga naročili. Mislil sem, da je boljše, če se umijem, uredim in lepše oblečem preden me naslikate.« Slikar pa mu je odvrnil: »Žal mi je, vendar takšen mi zdaj več ne ustrezate!«

 

Pridimo k Jezusu takšni kot smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot ravno naše kesanje in priznanje, da sami sebe ne moremo rešiti. Običajno se za Boga »polepšamo«, da bi ga navdušili in dobili njegovo naklonjenost, on pa nas čaka prav takšne kot smo. Naši grehi so »gorivo« za Božjo ljubezen.                                                            

         

Dr. Daniel  Brkič

Naši grehi so gorivo za Božjo Ljubezen."

” Jezus ne sprejema vsakogar, ampak samo grešnike."